Vladavina strahu ali strahovlada

Politika, kot je znano, živi od nerešenih problemov in situacij brez izhoda. Vendar pa je v Bosni in Hercegovini, za razliko od mnogih stvari, ki so jih pripeljali na rob obupa zamisli in izvedbe, ta trditev privedena do popolnosti! 

Na eni strani je oblast v sestavi SDA, HDZ in SNSD plus Željko Komšić najzanesljivejši recept za stalno krizo, edino „politično“ ozračje, v katerem imajo nacionalisti razlog za obstoj. Na drugi strani je kombinacija nadaljevanja krize (predvsem ekonomske) in dokazano materialno nezasitnih in nikoli sitih nacionalistov idealna „tla“ za plasiranje dragih kreditov Mednarodne banke, MMF-ja, EBRD-ja in drugih mednarodnih finančnih institucij, ki so najbolj prisotne na območjih, ki jih je treba vzdrževati v vročem režimu, vedno pripravljenem na neko vrsto spopada. 

In ne lažimo si, vsi so srečni in zadovoljni s trenutnim statusom quo... Nacionalni guruji ne morejo dovolj zahvaliti Bogu, da njihovi „narodi“, člani strank in volivci-simpatizerji živijo v volilno zgoščenih skupnostih, na nacionalno homogenih ozemljih, lahkih za nadzor in vzdrževanje, zanesljivih, dolgoletnih in nesmiselnih za vse razen zanje... Mednarodni guruji so povsem zadovoljni in srečni, da imajo takšne domače podanike, ki bodo večno govorili eno, delali drugo in jim tako zagotavljali varne in masivne bančne izpiske in poročila. To se po domače imenuje „mirna Bosna“.

Česa se bojijo Hrvati v Bosni in Hercegovini, ko imajo kljub sodbi Mednarodnega sodišča pravice za združeni zločinski podvig (treba mu je prenehati tepati UZP), najmanj 50 % oblasti (če ne celo več... dalo bi se enostavno ugotoviti z etnonacionalnim popisom državnih uslužbencev in uradnikov, direktorjev agencij ter predsednikov in članov uprav fundacij...), nadzorujejo vse tokove proračunskega denarja na dveh ravneh: državni in federalni, nesporno in neizpodbitno vladajo v najmanj treh kantonih / županijah v FBiH in delijo oblast v še dveh-treh... medtem ko jih takšna participacija v oblasti RS sploh ne zanima?

Česa naj se bojijo Srbi v Bosni in Hercegovini, ko imajo kljub sodbi Mednarodnega sodišča pravice za genocid, Republiko Srpsko, edini plen iz vseh vojn, sproženih in vodenih na ozemlju bivše SFR Jugoslavije?

Objektivno, edini, ki imajo razlog za strah, so Bošnjaki. Obujeni nacionalistični apetiti Hrvaške in Srbije še niso zadovoljeni, deloma zato, ker sedanje stanje in situacija – čeprav neizmerno spominjajo na stanje, vzpostavljeno leta 1939 s sporazumom Cvetković – Maček – takšno je le de facto... za popolno zadovoljitev je treba to definirati tudi de jure: entitetizirati Federacijo BiH kot Herceg Bosno, odcepiti Republiko Srpsko, Bošnjake... pa evtanizirati = smatrati – ali narediti – da jih ni, ali jim dati občutek varnosti, jih stisniti na lahko nadzorovan teritorialni odstotek, v katerem bo večina „muslimanov“ in bodo vladali, ter storiti vse, da se – deloma od znotraj, deloma od zunaj – radikalizirajo in sami obsodijo na propad.

Strah ne vlada le mednarodnim odnosom, ampak predvsem notranjimacionalnim, ker vsak odpor proti dominantnemu etnonacionalističnemu narativu v najmanjšem (do)nosi obtožbe za nacionalno izdajo, nato pa vse druge oblike neposrednega in posrednega pritiska, večinoma eksistencialne narave.

Nekoč bo nekdo moral sprejeti dejansko resničnost: demografska slika Bosne in Hercegovine je nepovratno (za vedno?!) spremenjena; ogromna večina ljudi, ki še vedno živijo v tej državi, je dejansko uresničila svoje sanje iz otroštva: oditi iz zemlje in se preseliti na asfalt, in nihče jih od tam ne bo premaknil, dokler se sami ne odločijo preseliti na še boljši asfalt; všeč nam to ali ne, demografska slika Bosne in Hercegovine se bo še naprej spreminjala: globalni, zgodovinski, nepredstavljivo veliki in številni valovi in tokovi premikanja narodov so resničnost in vprašanje časa – ki se ne meri ne v letih ne v naših življenjih – kdaj bo floskula „ostali“ v Aneksu IV Daytonskega sporazuma oziroma Ustavi BiH, dobila povsem nove konotacije... Kar koli si mislimo o teh ljudeh, kako koli jih čutimo ali z njimi sočustvujemo... edino, kar ima smisel z vidika Bosancev in Hercegovcev, ne glede na to, kako se pod tem čutijo ali čutijo... je vprašati se: ali je mogoče, da nas Bog, Vzvišeni, spreminja z boljšimi od nas... ali podarja zemljo, ki je nismo znali ceniti, spoštovati in ljubiti, tistim, za katere je voda iz pipe, streha nad glavo, topla soba in reden obrok... luksuz, o katerem so v svojih bivših domovinah lahko le sanjali?

Pravzaprav sem hotel vprašati: Kaj je sploh ta famozni Aneks VII (vrnitev vseh na svoje mesto?!) in ali ima kakršen koli – razen politikanstva, hinavščine in strankarskosti – smisel govoriti o njem več kot dvajset let od časa, ko bi ga bilo treba, pa nihče ni imel poguma, odločnosti ali volje, da bi ga izvedel, ne tako imenovani domači funkcionarji ne še bolj tako imenovana mednarodna skupnost?