Strah pred idioti!

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Ljudsko neumnost očevidno, nikoli ne gre podcenjevati. Zlasti če jo spremata skrajna neprevidnost in nesramnost. Trije primeri, za katere vemo: debeli kamiondžist, ki trdi, da je zdrav in da mu ne
naumpa iti niti v samoizolacijo, kaj šele v karanteno, „ugledni podjetnik“, ki je poleg tega, da je sredi krize odišel na smučanje v Italijo, nato pa to zatajil vsem in okužil prijatelje in zdravnike ter tako
ogrozil Bog ve koliko življenj, in mejni policist, ki je za denar v državo spustil tri osebe s področja, s katerega je prepovedan vstop v državo zaradi virusa... ali, da omenim četrti, verjetno
najbolj bizaren, tistega že okuženega, ki se je spomnil na čevape... so le metafore idiotstva, s katerimi se bomo soočali v prihodnjih dneh in tednih, zagotovo pa tudi mesecih.

Da bi bilo slabše, so to le primeri, za katere smo izvedeli... tistih, za katere ne vemo in za katere verjetno nikoli ne bomo izvedeli, je nažalost neprimerljivo več. A če bi šlo le za te tri
primere, je dovolj, da se normalnemu človeku zmrzne kri v žilah. Po družbenih omrežjih – prepričan sem, čeprav nimam dokazov – kroži množica protestov zaradi tega ali onega opozorila, priporočila in neposredne prepovedi zbiranja v večjih skupinah, ne glede na to, ali gre za športne in nakupovalne centre ali cerkve in mošeje. Koliko smisla ima takšnim razlagati, da se svet ni zarotil proti njihovemu apetitu in želji po družbenju z Bogom ter da, čeprav njim morda ni problem, če so okuženi in tega ne vedo, je problem v tem, da bodo okužili ljudi okoli sebe, še večji pa v tem, da bodo okužili medicinsko in drugo osebje, ki ga imamo že tako – zahvaljujoč modri kadrovski in vsaki drugi politiki – obupno premalo... in na koncu celotno družbeno infrastrukturo – od bolnišničnih kapacitet, opreme in ljudi do javnih prostorov – naredili pomanjkljivo, celo neuporabno za Bog ve kako dolgo čas.

Namreč, čeprav nepotrjene, znanstvene raziskave kažjo, da lahko delci sline in kašlja, tridesetkrat manjši od premera človeške dlake, ostanejo v zraku več ur (in povsem dovolj je, da greste skozi ta oblak), na površinah pa od nerjavečega jekla do kartona celo do 28 dni! Poleg tega je v državah, kjer je stopnja razvoja in organizacije na zanemarljivi ravni, število okužjenih najmanj petkrat večje od ugotovljenega; celo v neprimerljivo bolj razvitih in organiziranih državah en prenašalec virusa trenutno predstavlja nevarnost za šest popolnoma zdravih ljudi... in tako naprej. Se pravi, z drugimi besedami, pametnemu je dovolj že namig, neumnemu pa niti palica po glavi, kaj šele oblak nevidnih virusov v zraku.

Vsaka kriza ima svoje dežurne idiote, večinoma egoistične in narcisoidne like, ki iz nekega razloga vse smatrajo za zaroto proti njim osebno in skupini, ki jo – prepričani so – predstavljajo, kot tudi tiste, ki bodo na kakršen koli način poskušali izkoristiti krizo in prizadete. Pri nas je kriza permanentna značilnost stanja in situacije, zato so se idioti – zlasti tisti, ki vse vedo bolje od strokovnjakov – namnožili do nepredstavljivih razsežnosti. Razlagati takšnim, da se svet ni zarotil proti njihovim zahtevam, ampak da prav oni predstavljajo nosilce zarote ne le proti ostalemu svetu, ampak proti lastnemu razumu, je naloga, primerljiva s Sifonovim življenjskim kaznom.

No, za tiste, ki (bi radi) razumejo... Družbena odgovornost je vprašanje zrelosti, zavesti in vesti. Z njo se ne rodimo, niti je kot tako ne učimo; je spoj ali presek osebne inteligence, družinskega vzgoje in uveljavljenih družbenih dogovorov, pogodb in pravil, ki veljajo za vse člane družbe, ne glede na njihove osebne in individualne potrebe in zahteve. Na nek način bi se morala razširiti „od zgoraj navzdol“ kot nekakšen diktat, ki se ga moramo držati, vendar ga žal v zadnjih desetletjih nismo bili pričani. Še bolj žal, nismo mu pričani niti zdaj, kot tudi ne elementarni logiki. Namreč, čeprav je subjektivna, elementarna logika vsaj narekuje, da naj štab Civilne zaščite v tej situaciji vodi minister ali ministrica za zdravje, ne pa ministrica za finance, nato ali poleg tega pa stalno zasedanje vlade, neprestano obveščanje prebivalstva in stroge ukrepe za kršitelje naložih ukrepov ... oziroma splošno mobilizacijo vseh virov – od ljudi do materialnih – zanemarjajoči vse tisto, kar nas je do zdaj delilo, zlasti pa entitetne in kantonalne administrativne linije pristojnosti.

Družbena odgovornost pomeni sočutje, solidarnost, vzajemno pomoč... vse tisto, kar nam je do ne tako dolgo nazaj bilo povsem prirojeno, naravno in normalno... zakaj bi zdaj zvenelo skoraj kot znanstvena fantastika?