Stolac je od Sarajeva neskončno daleč, razen ko so potrebni mandati!

Piše: Rasim Belko

Stolac je od Sarajeva daleč toliko, koliko traja molk političnih voditeljev v glavnem mestu. In ta molk traja desetletja. Medtem ko v Stocu in drugih mestih juga poteka sistematično in neselektivno preganjanje Bošnjakov – z odrekanjem pravic, blokiranjem izobraževanja, izpodbijanjem kulturne in verske identitete – Sarajevo statira. Voditelji v glavnem mestu pred kamerami igrajo resno politiko, medtem ko na terenu Bošnjaki postajajo državljani brez kakršne koli institucionalne zaščite.

Čigavi volivci so Bošnjaki iz Stoca, Čapljine, Neuma? Če njihov glas velja le na volitvah, nato pa se spremeni v tišino, potem je jasno, da politično Sarajevo ni njihov naslov. Sarajevo je njihovo le deklarativno, medtem ko so v praksi prepuščeni sami sebi in na milost tistim, ki že predolgo krojijo realnost juga po meri ene politike in enega človeka – Dragana Čovića.

Primer pokopališča v Stocu odlično ponazarja to krivico. Potem ko je bil poklican, minister Nerin Dizdar ponuja sredstva iz proračuna FBiH, vendar pravni problem ni rešen. Denar je ponujen kot fasada, kot paravan za bistveno nereševanje vprašanja, ki se dotika samega bistva človeškega dostojanstva – pravice, da so mrtvi pokopani, kamor spadajo. Je to politika? Ne, to je poceni statiranje, poceni refleks na javni pritisk.

Vendar za razliko od Dizdarja, ki se je na koncu odzval, večina drugih bodisi molči o krizi bodisi jo uporablja za zbiranje dnevnopolitičnih točk. In tu je enaka krivda obeh političnih blokov z naslovom v Sarajevu. Trojk (SDP, NiP, NS), ker je obljubil spremembe in ker je na oblasti v Federaciji, ter SDA in preostale opozicije, ker bi se skozi institucije HNK in Mestnega sveta Stoca moralo in moglo storiti veliko več, ne le glede pokopališča, ampak celotnega položaja.

Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi oblasti iz RS poskušale prestaviti pokopališče na pobočjih Sarajeva. Ali če bi nekdo iz Vzhodnega Sarajeva napadel kakšno dediščino NOB iz druge svetovne vojne. Odmevalo bi v ZN, Natu, na vsakem mednarodnem naslovu. Decibeli hrupa bi prebili strop.

Kajti, če po pravici povemo, je ta politika v Sarajevu že zdavnaj salonska, prilagojena naličeni podobi, ki jo je treba napudrati, če se loči od odseka Baščaršija – Marijin Dvor. To salonsko mešetarjenje z usodo ljudstva, za katerega se »borijo«, je Bošnjake pripeljalo v položaj, da so kot večina politično omalovaženi v celotni BiH, da se jim kršijo vse pravice tam, kjer eden od drugih dveh narodov dominira. O tistih, ki se izjavljajo kot državljani, v tej zgodbi sploh ni prostora.

Primerov je veliko, Stolac je aktualen. Vendar ni nujnih sej, ni jasne reakcije, ni institucionalne zaščite. Samo politično statiranje in molčeče sporočilo, da so Bošnjaki na jugu problem, ki ga je bolje ignorirati.

Toda molk ni nevtralen. Molk je sokrivda. Pomeni, da se je Sarajevo zavestno odpovedalo delu svojih državljanov, da bi ohranilo videz stabilnosti in da ne bi pokvarilo odnosov s HDZ. Pomeni, da so Bošnjaki v Hercegovini prepuščeni krivici, ki se normalizira iz dneva v dan.

Kako daleč je Stolac od Sarajeva? Toliko, kolikor traja ta strahopetna igra državotvornosti. In to danes v prevodu pomeni – neskončno daleč!