Stolac, Čapljina, Tuzla, Krajina… SDP se je spremenil v notno listino, ki jo piše HDZ, Nikšić, Dizdar in Mijatović pa pridno berejo note!

Piše: Rasim Belko

Stolac je mesto, ki je postalo sinonim za apartheid po meri HDZ BiH. Mesto, kjer so Bošnjaki sistematično zmanjšani na državljane drugega razreda, od pravice do političke zastopanosti do pravice mrtvih, da mirno počivajo. In medtem ko lokalni močniki kroje prostorske načrte in načrtujejo premik pokopališč, tisto, kar boli enako kot sam preganjalski aparat, je tišina tistih, ki so od te zgodbe živeli.

Nekoč, v času, ko je bil “mladi rdeči lev” iz Stoca, je Nermin Dizdar prav na tej zgodbi o apartheidu ustvarjal ime. Bil je obraz odpora, simbol uporništva proti HDZ-jevi mašineriji. Brez tega stolaškega konteksta ni Dizdarja, ni njegovega političnega vzpona, ni ministrske fotelje. Stolac je bila njegova politična odskočna deska.

In danes? Danes o Stocu – niti besede. Ni glasu. Ni stavka. Kot da je apartma izginil, kot da so Bošnjaki Stoca prenehali obstajati.

Kaj se je spremenilo? Samo Dizdar. Od upornika do sistemskega kolesca, od simbola odpora do ministra v oblasti, ki molči pred apartheidom HDZ-ja. Danes je bližje HDZ-ju kot lastnim someščanom. In to ni le vprašanje Dizdarja – to je ogledalo SDP-ja. Stranke, ki se je odpovedala tistim vrednotam, zaradi katerih je sploh obstajala, da bi v tišini in ob nasmehih partnerjev iz HDZ-ja uživala v delu oblasti.

Ker to ni incident – to je matrica obnašanja. Isto shemo gledamo povsod: v Tuzlanskem kantonu se ignorirajo potrebe državljanov po povezavi z glavno metropolo, ker SDP prepušča HDZ-ju monopol nad cestogradnjo, večina resnih projektov pa gre v Hercegovino, tja, kjer vlada HDZ.

V Federaciji se partnerstva gradijo tako, da nihče ne valovi, v institucijah, kjer se molk obravnava kot valuta, s katero se kupuje stabilnost foteljev.

SDP je že zdavnaj prenehal biti stranka, ki proizvaja konflikt glede vrednot in pravice – danes proizvaja samo tišino. Ta tišina je vedno v škodo tistih, ki so najmanj zaščiteni: prebivalcev Stoca, Čapljine, Mostarja, obubožanih in odrezanih v Tuzli in Krajini.

Politični ciniki bodo rekli – sistem melje tudi največje upornike. Idealisti bodo vprašali – ali se je res vse moralo prodati? Ali tudi Stolac, mesto, od koder si začel, mesto, kjer so te ljudje ščitili pred napadi HDZ-jevih fanatikov?

Nermin Nikšić in njegovi kadri – od Dizdarja naprej – so danes dokaz, kako daleč je SDP BiH zabredel. Mostar, Stolac, Čapljina, Tuzla – vsa ta mesta merijo ceno te izdaje. Cena, ki se plača z molkom.

In medtem ko SDP molči, Bosna in Hercegovina zdrsne v tiho sprejemanje apartmajev in klientelizma. Edina konstanta ostaja ista: tisti na oblasti – zadovoljni; tisti obubožani – izdani.

Ker, da bi bil absurd popoln, SDP z Nerminom Nikšićem, Nerinom Dizdarjem, Vojinom Mijatovićem in celotno plejado “vsiljenih reformatorjev” kaže večjo disciplino pri služenju interesom HDZ-ja kot sam Milorad Dodik. Dodik vsaj občasno zagrozi, zaloputne vrata, izrežira kakšno krizo, da pokaže, da ima “mišice”. SDP, za razliko od njega, poslušno izvršuje naloge, opravičuje in s molkom prekriva vse ekscese HDZ-ja, od Stoca do Mostarja, od zveznih ustanov do državnih institucij.

HDZ danes v Nikšiću in Dizdarju ima tisto, česar nima niti s SNSD-jem: partnerja, ki ne bo niti poskusil odpreti fronte, ki ne bo niti pomislil na problematiziranje diskriminacije, apartmajev in ponižanj. Dodiku je HDZ občasno nasprotnik, s katerim se mora trgovati. SDP je koalicijski pripomoček HDZ-ja, ki se je že navadil na vlogo tihe spremljevalke.

Žalostno, a dejstvo, SDP se je iz stranke, ki se je prisegala na antifašizem in socialno demokracijo, spremenil v svojevrstno politično služabništvo Dragana Čovića. To ni več partnerstvo, ni zavezništvo – to je zgolj izvrševanje. Nikšić in njegovi trabanti so danes postali dežurni zagovorniki interesov HDZ-ja, od državne oblasti do lokalnih okolij, in to z vnemo, ki presega celo Dodikovo taktično poslušnost do Čovića.

Stolac je le ogledalo te izdaje. Tisto, kar se danes tam dogaja – molk nad apartmajem in institucionalno diskriminacijo – je ista praksa, ki jo SDP izvaja po vsej državi. Le v Stocu je ta izdaja najbolj vidna, najbolj razgaljena. In morda prav zato tudi najtežja za prenašanje: ker je iz tega mesta krenila politična pot Nerina Dizdarja, človeka, ki danes simbolizira ves molk in vse kompromise SDP-ja.

In medtem ko v Sarajevu kalkulirajo, v Mostarju igrajo “građansko alternativo”, v Banja Luki pa kimajo Dodiku, v Stocu in Čapljini ljudje živijo apartmaje, njihovi nekdanji zaščitniki pa so postali sostorilci. Ker, da bi bil absurd popoln, SDP z Nerminom Nikšićem, Nerinom Dizdarjem, Vojinom Mijatovićem in celotno plejado “novih reformatorjev” kaže večjo disciplino pri služenju interesom HDZ-ja kot sam Milorad Dodik. Dodik vsaj občasno zagrozi, zaloputne vrata, izrežira kakšno krizo, da pokaže, da ima “mišice”. SDP, za razliko od njega, poslušno izvršuje naloge, opravičuje in s molkom prekriva vse ekscese HDZ-ja, od Stoca do Mostarja, od zveznih ustanov do državnih institucij.

SDP se je spremenil v notno listino, ki jo piše HDZ, Nikšić, Dizdar in Mijatović pa samo pridno berejo note.