Stojanović ni v Krajini, tekel je v Beograd, rehabilitacija Kordića mu ni nedopustna, ampak vprašljiva

Podpredsednik Federacije BiH Igor Stojanović je bil s sodelovanjem HDZ in SDP v Domu narodov Parlamenta Federacije izvoljen za podpredsednika Federacije BiH iz vrst Srbov.

Čeprav Stojanović in njegova SDP črpata svojo volilno moč iz volilne baze v Sarajevu, ki je večinoma bošnjaško-bosanska, saj je v Kantonu Sarajevo, od koder prihaja Stojanović, absolutna večina teh volivcev, je Stojanović in SDP za izvolitev na mesto podpredsednika Federacije potreboval tudi delegate HDZ, brez katerih ne bi bil izvoljen v Parlament na omenjeni položaj.

Vendar pa Stojanović in SDP predvsem bošnjaško-bosanskemu volilnemu telesu dolgujeta svojo reprezentativnost. Kljub temu se zdi, da je Igor Stojanović kot predstavnik politike, ki je v SDP prevladujoča, zelo hitro pozabil, v kakšnem kontekstu obstaja kot politik in komu naj se zahvali za svoj obstoj.

To je na primer razvidno iz Stojanovićevega obnašanja, iz katerega je jasno, da Stojanović in SDP sploh ne skrbita za bošnjaško-bosanske volivce niti za to, kar čutijo. En primer, iz katerega je to razvidno, je Stojanovićeva izjava, v kateri rehabilitacijo vojnega zločinca Darija Kordića s strani ministrice za kulturo v Vladi FBiH Sanje Vlaisavljević, Stojanović imenuje vprašljiv stališče.

Pojem vprašljiv po slovarju pojmov pomeni med drugim tudi nekaj, o čemer obstajajo dvomi. Lahko rečemo, da vprašljiv hkrati pomeni tudi sporen. V stališču Sanje Vlaisavljević o tem, da je treba rehabilitirati zločinca Darija Kordića, kar bi moral podpredsednik FBiH Igor Stojanović vedeti, ni nič vprašljivega ali spornega. To je izven vsakega dvoma nedopustno stališče, ne pa vprašljivo, kot pravi Stojanović.

Vendar pa je treba vedeti, da je eno to, da takšno stališče Vlaisavljevićke ni vprašljivo, ampak nedopustno, in povsem drugo to, da je za Stojanovića vprašljivo. Stojanović je na ta način, morda tudi nehote, pokazal, kako zelo je podrejen HDZ, in kar je še pomembneje, Stojanović je odprl oči in Bošnjakom pokazal, kako malo mu je mar za njihova čustva. Če bi Stojanovića zanimala čustva Bošnjakov, ki so mu omogočili stolico in lagodno življenje, bi bilo stališče Sanje Vlaisavljević zanj povsem nedopustno in ne le vprašljivo.

To, da Stojanović misli, da na tak način ne ponižuje Bošnjakov, in to zaradi ljubezni do tistih, ki so jim ubijali otroke, mlajše od enega leta, je očitno problem Stojanovića, pa tudi same SDP.

Drugi primer Stojanovićeve odsotnosti čuta do Bošnjakov so tudi aktualne poplave v Krajini. 

Stojanović se je namreč po grozljivem pokolu v Beogradu že naslednji dan dobesedno pojavil v Beogradu, da bi izrazil sožalje ob tragediji. To, razumljivo, sploh ni sporno, sporno pa je to, da podpredsednik Federacije BiH ni čutil potrebe, da obišče Krajino in vstopi v hiše poplavljenih Bošnjakov, čeprav verjetno obstajajo tudi Srbi, ki jih ogrožajo poplave, vendar gre večinoma za Bošnjake. Tam Stojanovića ni, ker koga briga, misli Igor, pomembno je, kaj v Beogradu, pa tudi v Zagrebu, pravijo o njihovi vladavini nad Bošnjaki.

(M.T.)