Kar, česar ne more z vojno, doseže z inatom

Piše: Muharem Cero

---

Ne glede na to, kako nezaupljive in dvomljive so opozicijske stranke v RS in tiste iz „političnega Sarajeva“, ki so prepoznane le kot probosanske, glede ekonomske in politične zgodbe o izgradnji letališča v Trebinju, ki traja že dlje časa, je sodeče po včerajšnji seji NSRS povsem verjetno, da je treba ta proces spremljati s posebno pozornostjo.
Osnovni postulat civilnega prava, pa tudi javnega, je, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. 

Namreč, že dlje časa se, sklicujoč se na ustavne pravice vzporednih posebnih odnosov manjkega entiteta in Srbije, v stiku obeh vlad brez javno predstavljenih sporazumov, objavlja, da se Republika Srpska in Srbija lotevata izgradnje letališča v Trebinju. Tisto, kar zmede in se je sprva zdelo nemogoče, se počasoma spreminja v resničnost. 1.234 hektarjev državnega zemljišča na območju Huma, Taleža in Cerovice v Trebinju se pripravlja za prenos lastninske pravice na Republiko Srbijo.

Iz vsega do sedaj znanega je javnosti predstavljeno, da se Srbija v ta projekt podaja le pod enim pogojem, ki ga izpolnjuje manjkajoči entitet BiH, in sicer, da bo izključni in edini lastnik letališča z lastno pravico do upravljanja.

Jasno je, da prenos teh dvanajst milijonov tristo četrdeset tisoč kvadratnih metrov bosanskega zemljišča, ki je od leta 2005 pod Zakonom o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem, ki so ga mimogrede sprejeli tudi v NSRS, Parlamentu FBiH in Državnem parlamentu, ni nič drugega kot podrivanje suverenosti in teritorialne celovitosti BiH, kar ne more biti uresnično z daytonskim pravom vzporednih posebnih odnosov.

Namreč, največji del tega premoženja je gozdno in kmetijsko zemljišče (javna dobra BiH), kar je s sodbami Ustavnega sodišča BiH ugotovljeno kot lastnina države BiH, ne pa kateregakoli entitetske ureditve v njej.

Vse se je začelo z resolucijami in sklepi NSRS. Resolucija o ustavnem statusu RS, če se je tega ješe spominjajo samozvani probosanski, je preprečila ne le knjiženje perspektivne vojaške lastnine, ampak tudi kakrčkoli državno poseganje v „zemljiški prostor“ RS. Koncept Dodikove dogovorjene države je bil skrbno pripravljen in je začel svojo operacionalizacijo. Vodo je držal nihče drug kot Vučić. Neusmiljeno medijsko potrjeval spoštovanje teritorialne celovitosti in suverenosti BiH, da bi bila cela stvar lažje sprejeta.

Mnogi so mu naivno verjeli.

Politični cilji so merljiva kategorija. Vendar je treba ugotoviti, da deklariranje probosanskih političnih opcij in napihovanje v obrambi vsakega centimetra Bosne ni zgodba, kjer se konji in sedla srečujejo. 

Ta Dodik-Vučićeva zgodba se ne začne včerajšnji skupščini RS. Vsaj do sedaj nihče ni reagiral, bodisi iz naivnosti ali iz javnosti neznanega cilja. Čak tudi drugi dan po včerajšnji skupščinski operacionalizaciji in pripravi na začetek del na celotnem projektu, se niso oglasili, kaj šele ukrepali tisti, ki so dobili mandat za to. Če molčijo, in molčijo, srbski in hrvaški spavači v institucijah BiH, ki jim je interesi sosedov dražji kot sama Bosna, zakaj tega ne storijo tisti, ki so dobili mandate za zaščito suverenosti in teritorialne celovitosti svoje domovine.

Skrbi molčenje tistega, kar se v Bosni imenuje mednarodna skupnost, nimamo, vsaj za zdaj, reakcij največjih veleposlaništev, niti avtentičnega daytonskega tolmača. 

Da ne bi, bogve kolikokrat, bilo vklesano novo slovo na bosanskem epitafu „tukaj leži tisti, ki je imel prav“