'Bolje njim, slabije narodu'

Piše: Edin Urjan Kukavica

---

Uničevanje proizvodnih in gradbenih velikanov (ki jih je toliko, da jih je dobesedno nemogoče našteti poimensko), med katerimi so mnogi, ki so Jugoslavijo ohranjali konkurenčno tudi na takrat zahtevnih svetovnih trgih, že dolgo poteka v obsegu, ki ga ni mogoče drugače opisati kot množična, sistemska in sistematična kraja premoženja, ki je bilo z eno odločbo vlade iz devetdesetih iz družbenega preoblikovano v državno in tako (nam) prvič odvzeta.
Nisem povsem prepričan, ali je za takšen podvig potrebno biti izjemno sposoben ali popolnoma nesposoben, vendar sem popolnoma prepričan, da je prav to končni pokazatelj odnosa do zemlje, države in narodov Bosne in Hercegovine oziroma eden temeljnih pokazateljev narave politike, ki je iz države z nepredstavljivimi potenciali in zagotovljeno možnostjo, da postane oaza v dobesednem in vseh prenesenih pomenih, naredila ogledni primer, kako ne smemo.

Če zavzamemo celo kakšen izmišljen pozitivistični pogled, če ni bilo rešitve za Energoinvest, ker je bil prevelik in razpršen po vsej bivši domovini, zdravemu razumu ni mogoče razložiti, zakaj so na kolenih, v stečaju in v šepetu padla podjetja, ki proizvajajo surovine, katerih je trg dobesedno nemogoče proizvesti toliko, kolikor jih potrebuje (Aluminij), tista, ki imajo trenutno vnaprej prodano proizvodnjo za naslednjih nekaj let (Granit) in tista, ki imajo zagotovljene kupce in potrošnike svojih izdelkov v državi še vsaj nekaj generacij (Fabrika duhana Sarajevo)... Enako zdravo razumsko nesprejemljiva je tudi dejnica, da na primer tovarna zdravil preprosto preneha proizvajati najbolj zanesljiv blag analgetik v državi, kjer več kot polovici prebivalstva vsak dan (za)boli glava, ali pa da se ugasi(?) podjetje za proizvodnjo protetičnih pripomočkov v državi, ki je pravkar izšla iz vojne. 

Ne razumem se na ekonomijo, nisem končal niti enodnevnega tečaja na primer v Širokem Brijegu, in z denarjem se nikoli nisem najbolje znašel, vendar ni treba biti ekonomski genij, da vidiš, da je karkoli od omenjenega nerazložljivo z ekonomskega vidika, mlajšega od konca 19. stoletja. Če pa nimate učbenika surovega kapitalizma s konca predprejšnjega stoletja, potem vam ne preostane drugega, kot da vse te norosti poskusite kontekstualizirati v enako nora načrta o „ustvarjanju“ nekolicine bogatašev, ki bi hipotetično nekoč nekoč popeljali državo na „zeleno vejo“, načrta, ki je padel v vodo tisti trenutek, ko je ustvarjalec načrta borcem, zahvaljujoč katerim ga je lahko sploh zasnoval, lakonično sporočil, da bodo okusili pravico toliko, kolikor si jo bodo izborili, ko se bo prenehalo streljati. 
Doduše, ta načrt ni minil popolnoma brez realizacije: na množičnih grobiščih in okostjih številnih „krivaja“, „vranica“, „hidrogradnja“, „pretis“, „granit“ in „aluminij“ so zrasli nekateri novi „euro... štabilo“... 

Morda je potrebna le za odtenek večja sposobnost kot za zgoraj omenjeni podvig, da desetletja prikrivamo in maskiramo, da država služi le kot porok, Federacija pa vrača kredite in plačuje dolgove tako imenovane „manjše bh-entitete“, da Federacija financira „poslovno-zdravstvene“ avanture sinov visokih funkcionarjev RS... oziroma, da je delitev že zdavnaj končana, a nas nihče ni obvestil. Z drugimi besedami, povsem sem prepričan, da skupna krivda ni, niti ni bila nikoli, če je sploh, pri tistih, ki izkoriščajo nesposobnost bošnjaških politikov, iz nekega razloga prepričanih, da so solastniki oblasti in da jo delijo. Sploh ni bilo tako davno, kdor se malo potrudi, bi se lahko spomnil, ko so ga vprašali, zakaj se HDZ-ju delajo tolikšni popuščanja: polovica, pa celo več kot polovica celotne oblasti v FBiH, na kar je prezirljivo odgovoril, da HDZ ni dobil ničesar, kar ga / jih ne bi pripadalo. Potem se je nekaj kasneje premislil in umaknil ter rekel, da je bilo dovolj, da tisti, ki niso dobili ničesar – vendarle imajo preveč in preveč dolgo – in da je skrajni čas, da tudi mi / oni(?) malo kaj dobimo... Potem je vse izgubil, tisto, kar je ostalo, pa razglasil za dobiček, ampak to je povsem druga tema.

Nisem povsem prepričan, o kateri in kakšni pojavi gre. Nekdo to pripisuje človeški naravi; pravi, da je človeško bitje tako zasnovano, da vedno preizkuša meje, dokler lahko gre ... Drugi spet trdijo, da to nima zveze s naravo, ampak da gre za najpreprostejšo drznost, čim več jim popuščaš, tem več zahtevajo. Tako, ko brezobraznemu otroku daš prst, bo zelo hitro zahteval celo roko. Enako velja za ženske, namreč žene. In „nedavno“ vidimo, tudi za na primer moške. 
Bo pa verjetno, da ne gre ne samo za človeško naravo ne samo za drznost... bo verjetno, da gre za čas in za prst. Namreč, če drznosti pravočasno pokažeš pravi prst, ji nikoli ne bo naum padlo, da bi zahtevala celo roko. In ne smemo izključiti možnosti, da gre za čustveno motnjo, o kateri bi imeli kaj povedati tudi psihologi; ni izključeno, da takšno vedenje povzroča prezgodnji prenehanje dojenja, oziroma prezgodnje odstavljanje od prsi; torej, problem je v materi. Ampak ta problem se rešuje enako enostavno kot tisti s prstom, morda še enostavneje, s pesmijo; staro, nostalgično, čustveno, ljubezensko pesmijo o psu in materi.
Ko smo že omenili pse... pravijo, da imajo vsi psi nagnjenost, da se pretvarjajo, da so alfa, dokler se ne pojavi volk ... potem se izkaže, da so vse to najobičajnejši mešanci ... Ampak, volka ni(smo). Doduše, bil je eden, ki je dvakrat vzklikal: Jaz sem volk, jaz sem volk! in na podlagi tega dobil tudi tretjo priložnost ... Ampak, ne lajat...

Stanje bosanskohercegovskih narodov je obratno sorazmerno s stanjem njihovih avtohtonih predstavnikov... Ali, jasneje, čim bolje je njim (predstavnikom), tem slabše je nam (narodu). In nikomur to očitno ni všeč ... Vem, julij je, letni dopusti so, treba se je odpočiti, da bi lahko zasnovali, kako vrniti kredite, ki so bili komaj dvignjeni, da bi videli morje ... kdo se bo še ukvarjal s krediti, ki jih neusmiljeno dvigujejo MD in ŽC ter sokoli iz aluminija ... Komaj imamo čas, da se ukvarjamo celo z izsekavanjem deževnih gozdov v Amazoniji...