
Piše: Amina Čorbo-Zećo
Medtem ko nekateri izkazujejo čast tistim, ki so branili državo, drugi, kot je glavni tožilec Milanko Kajganić in njegovi sodelavci, preštevajo obtožene. In to ne katerekoli, ampak pripadnike oboroženih sil BiH (Armada RBiH in MUP RBiH). Hkrati pa so v Srbiji in Republiki srbski lahko zadovoljni. Njihovi kadri, pripadniki Vojske RS, že leta ostajajo nedosegljivi za pravosodje BiH. Nedotakljivi.
In danes, ko obeležujemo Dan armade Republike Bosne in Hercegovine, v tožilstvu BiH potekajo zahrbtni procesi in vlada zadovoljstvo.
Ker so jim na voljo tisti, ki so branili to državo, ker ti ne rezervnih enot nimajo, niti jih ne želijo imeti.
V imenu nekakšne „pravice“, ki je vse bolj podobna političnemu projektu, Kajganić in njemu podobni preganjajo pripadnike edine legalne vojske suverene Bosne in Hercegovine. Cilj je očiten, izenačiti branitelje z agresorji. Klasični revizionizem, poguben, boleč. Želi se izbrisati resnica.
Zgodi se, da na sodišču BiH v enem dnevu stojijo cele čete pripadnikov, recimo Petega korpusa, obtoženi „domnevnih“ vojnih zločinov. Predmeti, ki nikoli niso bili niti na famoznem seznamu B haaškega tožilstva, kaj šele na seznamu prioritet A, danes postanejo nepričakovano v fokusu pravosodja.
Zakaj? Zato, ker so tisti s seznama A nedosegljivi. In tako se začnejo izdelovati primeri.
Od Atifa Dudakovića, preko Ejupa Ganića, do Ramiza Drekovića. Žalostno. Konjic. Jošanica. Desetine predmetov. Stotine obtoženih.
In iz tožilstva, z ironijo, ki žaljivo vpliva na zdravo pamet, poslušamo fraze: „Vojni zločini ne smejo ostati nekaznovani“ in „pravica bo dosegla vsakogar, ne glede na to, kje se nahaja“.
Če je tako, naj pokažejo en sam primer, v katerem so privedli pred sodišče osumljenca, ki je pobegnil v Srbijo ali Hrvaško. En sam.
Ne morejo.
Nasprotno, bežijo jim celo tisti, ki so jim bili na dosegu roke. Kot Milomir Savčić, osumljen genocida v Srebrenici. Nikoli pojasnjeno. Nikoli preganjano. Obstajajo pa resni namigi, da je prav iz tožilstva BiH dobil informacijo o priporu, in to je bilo dovolj, da je pobegnil, z logistiko iz RS, proti Srbiji.
In medtem ko takšni primeri ležijo v predalih, v primeru Dobrovoljačka pričajo ljudje, ki so spomladi 1992 delovali po Sarajevu in to proti tistim, ki so branili mesto. Odprto govorijo, kako so 2. maja streljali na Elektroprivredo BiH. In nikomur nič.
Tožilec ne reagira. Ne sprašuje. Ne problematizira. Zanj so oni „oficirji“, „generali“. Ugledne priče. A obtožnica za Sarajevo? Je ni. In je ne bo, ne glede na to, kako dolgo tožilstvo preko lojalnih medijev sporoča ‚kmalu bo‘. To kmalu se je razvleklo v leta in leta čakanja.
Ker bi morali takrat priznati resnico – da se je ta mest branilo.
In da je to, očitno, danes greh.
Zato se danes, 15. aprila, na dan armade RBiH, ne bi smeli rdečiti obrazi tistih, ki so branili to državo. Oni nimajo razloga. Rdeči se obrazi tistih, ki so jih pustili. Tistih, ki so dovolili, da častni ljudje, branilci države, stojijo po sodnih dvoranah in dokazujejo svojo nedolžnost sami, brez podpore, brez zaščite. Rdeči se obrazi vsakega, ki se je v tej državi spraševal od Daytona do danes, ker država danes najbolj preganja tiste, ki so jo branili in obranili. In to je porazno!
To ni pravica. To je sramota. A posebna sramota je, da danes v vojašnicah govorijo tisti, ki so se vojašnicam izogibali, ko se je država branila!
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija























