Starmer v Berlinu in Parizu preverja razpoloženje zaveznikov in išče novo vlogo za London

Piše: Armin Sijamić

Britanski premier (UK) Keir Starmer je ta teden obiskal Nemčijo in Francijo. Laburistični premier je pri starih zaveznikih, ki so hrbtenica Evropske unije, preverjal kakšen bo odnos med Londonom in Brusljem ter številne druge teme, vključno z Ukrajino.

Potem ko je Združeno kraljestvo na referendumu junija 2016. glasovalo za izstop iz Evropske unije in se je januarja 2020. uradno umaknilo iz članstva, se zgodba o brexitu še nadaljuje, bodisi kot posledica prekinitve sporazumov s preostalim delom celine bodisi kot način, da se prekinitvi lažje odpustimo.

Brexit so izvedli konservativci, zato se še danes spominjamo vloge takratnega premierja Davida Camerona, ki je bil v nekem trenutku za izstop iz Unije, da bi v drugem čakal na ponudbo Bruslja za ostanek v Uniji. Malo verjetno je, da bi se brexit zgodil, če bi otok takrat vodili laburisti, ki so bili zadnjih štirinajst let v opoziciji in obrambi. Toda na zadnjih volitvah so laburisti zmagali, kar bi moralo olajšati vezi s starimi evropskimi zavezniki.

/qpost/355650

Laburisti so do nogu potukli konzervativce in bodo oblikovali novo vlado Združenega kraljestva

Piše: Armin SijamićPo štirinajstih letih bodo v Združenem kraljestvu znova na oblasti laburisti in verjetno bo novi premier Keir Starmer. Slab rezultat konservativcev ni presenečenje. To je posledica dogodkov v zadnjih desetih letih

Ta teden je Starmer potrkal na vrata evropskih zaveznikov, poskušal okrepiti obstoječe zavezniške vezi, ustvariti nove in nadaljevati skupno podporo Ukrajini, ki se že trideset mesecev bori proti ruski agresiji. V sredo je bil Starmer v Berlinu, dan kasneje v Parizu.

Sporazum med Berlinom in Londonom

Starmerjev prihod v Berlin k nemškemu kanclerju Olafu Scholzu so tiskovne agencije pospremile z besedami, da gre za poskus uradnega Londona, da popravi porušene odnose med konzervativno vlado in da se pogaja o novem dvostranskem sporazumu med Nemčijo in Združenim kraljestvom.

Scholz in Starmer sta se strinjala, da sta pripravljena delati na novem sporazumu na področju trgovine, obrambe, energije, tehnologije, mobilnosti delovne sile, nezakonitih migracij ... Starmer je to poimenoval „enkratno priložnost“, vendar je poudaril, da to ne pomeni vrnitve Združenega kraljestva na enotni evropski trg ali razveljavitve brexita, čeprav je v predvolilni kampanji dejal, da bodo laburisti delali na redefiniranju sporazuma, ker je škodljiv za London. Scholz je pozdravil odnose s starim zaveznikom in dejal, da je mogoče sporazum doseči v naslednjih šestih mesecih.

Pomembna tema je bila tudi Ukrajina in možnost, da se Donald Trump vrne v Belo hišo in omeji ameriško pomoč Kijevu. Sporazum na področju obrambe je Starmer poimenoval „srce sporazuma“ in omenil, da bi lahko bil podoben tistemu, ki ga je London imel s Parizom od leta 2010. Znana „Lancasterska sporazuma“ predvidevata sodelovanje varnostnih aparatov in vključujeta delitev virov obeh vojsk. Ruska agresija na Ukrajino je Evropi pokazala, kako pomembno je, da zavezniki delijo vire v primeru spopada z veliko vojaško silo.


Starmer s Scholzom

Starmer je v Berlinu poskušal izpolniti predvolilno obljubo in iskal pogajanja o novih pogojih v trgovini z Evropsko unijo, vendar malo možnosti, da bo to dosegel. O tem odločajo vse članice, London pa je že prej pokazal, da ima težave v komunikaciji z vsemi članicami Unije. Spomnimo se Cameronove turneje pred brexitom, ko je obiskoval le nekatere države v Uniji z namenom, da jih prepriča, naj upoštevajo stališča Londona. Po sporazumu je revizija dokumenta možna leta 2026.

Scholz je izrazil pripravljenost za sodelovanje s kolegom socialdemokratom. Uradni Berlin je pokazal razumevanje za Starmerja, ki je prišel na oblast po konservativcih. Berlin si je želel sporazum o mobilnosti mladih, kar bi pomenilo, da bi lahko mladi med osemnajstim in tridesetim letom starosti prosto študirali in delali v drugih državah Evropske unije, Starmer pa je dejal, da ni prišel zaradi tega sporazuma, ampak da je pripravljen skleniti dvostranski dogovor z Nemčijo tudi o tem.

Ker je Berlinu jasno, da bo Združeno kraljestvo težko dobilo dostop do skupnega evropskega trga, se zdi, da je Scholz izrazil pripravljenost, da z Londonom sklene sporazum na ravni držav in podjetij obeh držav, torej da bodo britanska podjetja v Nemčiji vstopnica na evropski trg.

Pri Macronu na potrditev dogovora iz Berlina

Po Berlinu je Starmer prišel v Pariz k predsedniku Emmanuelu Macronu. Poleg tega, da sta edini evropski nuklearni sili in članici Varnostnega sveta Združenih narodov, če izvzamemo zdaj sovražno Rusijo, sta Francija in Nemčija glavna sila v Evropski uniji. Poleg „ponastavitve odnosov“ s preostalim delom celine je Starmer dejal, da so se pogovarjali o trgovini, obrambi, varnosti, nezakonitih migrantih in poudaril, da je poseben poudarek namenil rasti ekonomskih vezi. Posebej pomembno vprašanje so nezakoniti migranti, ki v čolnih prečkajo Rokavski preliv.

Macron je bil vesel, da je srečal Starmerja, po slabih vezeh s prejšnjimi konzervativnimi premierji. Borisa Johnsona je prej opisal kot „klovna“, britanske premierje po brexitu pa je želel kaznovati s strožjimi pogoji umika iz Evropske unije kot primer drugim, da je to boleče, in kot sporočilo volivcem, koliko bi Francija trpela, če bi na oblast prišla Marine Le Pen, ki je grozila s Frexitom.


Starmer pri Macronu

Macronu, kot politiku levice, je Starmer v marsičem bližji kot konservativci. Skupaj s Scholzom, socialdemokratom, imata zdaj priložnost dokazati desnici v vzponu, da lahko nekatere stvari popravijo doma, pa tudi na zunanjem področju, zlasti pri podpori Ukrajini. Še več, Macron in Starmer imata še eno povezavo – nasprotnika skrajne levice in desnice vsake vrste.

Po njunem srečanju ni bilo velikih napovedi. Starmerjev načrt je bil, da bi Macrona prepričal, naj v Bruslju ne zavzema več tako močnega stališča proti sodelovanju z Londonom, kar je Pariz že leta predstavljal kot zavezanost ideji združene Evrope. Po uspehu v Berlinu se je Pariz Starmerju vsilil kot logičen cilj.

Ruska grožnja

Nedvomno je Starmer posebno pozornost pri pogovorih v Berlinu in Parizu posvetil ruski agresiji na Ukrajino. Uradni London je od prvega dne stal ob Kijevu, ob odhodu s položaja premier Johnson pa je svojemu nasledniku, kdor koli že bil, naročil, naj ne zapusti Ukrajine.

Starmer je nadaljeval to politiko. „Evropa se sooča z nekaterimi največjimi izzivi našega časa,“ je nedavno dejal v kontekstu „ruske barbarske vojne“, ki „odmeva po naši celini“.

Takšno obnašanje uradnega Londona ni presenečenje. Skozi zgodovino je vsak ruski prodor proti osrednjemu ali južnemu delu Evrope sprožil alarme na otoku. Zadrževanje ruskega širjenja je skoraj naraven refleks Londona in od tega ne odstopajo ne laburisti ne konservativci. Kolikšna je vloga Londona v Ukrajini, najbolje ponazarjajo gostje v ruskih medijih, ki ko govorijo o vojni v Ukrajini, govorijo tudi o napadu na London kot prvi tarči v obračunu z Zahodom v Evropi.


Premier ZK z Zelenskim

Starmerju je jasno, da bo težko zadovoljiti potrebe Kijeva, če Trump pride na oblast in uresniči, kar govori. Washington bi pozdravil porazdelitev bremena vojne v Ukrajini s to in katerokoli drugo predsedniško administracijo, Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija pa so edine, ki to lahko storijo.

Dejstvo, da je Združeno kraljestvo izven Evropske unije, otežuje skupno delovanje, na primer na področju gospodarstva ali proizvodnje orožja, vendar ni ovira, ki je te tri države ne bi mogle premostiti v skupnem interesu. Hkrati je to način, da se London dodatno približa Evropski uniji.