STANKOV PRSTEN POPUŠTA: Uzdrmani temelji Čovićeve moći, hoće li se razjasniti zločinačka pozadina koalicije HDZ-SNSD-Vučić

U pomanjkanju možnosti za ustrezno obrambo pred silovitim startom kandidata hrvaške Peterice za člana Predsedništva BiH Zdenka Lučića, voditelj HDZ-a BiH Dragan Čović in njegova osebna kandidatka za Predsedništvo BiH Darijana Filipović sta se odpravila proti Zagrebu, kjer sta v pogovoru s Hrvaškim generalskim zborom iskala podporo in očitno zajezitev Lučića.

Od vsega pomembnega, sporočilo, ki ga je po sestanku izrekel predsednik HGZ Marinko Krešić, razkriva povod in dejansko vsebino pogovora. Krešić je v izjavi pred novinarji izrazil upanje, da bodo hrvaške stranke in ostali relevantni dejavniki na naslednjih volitvah v BiH uspeli dogovoriti enega kandidata, v dobro vseh v Bosni in Hercegovini.

V prevodu, Krešić upa na Lučićev umik v korist Čovića in HDZ-a BiH. Po drugi strani ne gre pozabiti niti posnetkov, objavljenih na dveh hercegovskih medijih, zlasti tistega na portalu Otpor, kjer general Miro Grabovac Titan na Predsedništvu HNS-a sporoča Čoviću, da je treba Lučića “ustaviti, odstraniti”, ter da je Lučić del obveščevalnih struktur in politični general.

S tem v zvezi je treba gledati tudi Čovićev odhod v HGZ v Zagrebu, tokrat pa tudi izostanek srečanja s predsednikom vlade RH in predsednikom tamkajšnjega HDZ-a Andrejem Plenkovićem, kar je bilo v prejšnji praksi zelo redek primer.

Vendar je vse bolj verjetno, da je Čović v paniki in vse bolj zaveda, da se ga Plenković želi znebiti prek Lučića, pa tudi nekaterih kadrov znotraj samega HDZ-a BiH. Zato išče pomoč generalov HV in HVO, med drugimi tudi vojnega zločinca Tihomirja Blaškića, saj se popolnoma zaveda, da če Lučić nadaljuje s pripovedjo, bi lahko nekatere resne skrivnosti iz devetdesetih prišle na dan.

Lučić je že namignil, za kaj gre, in že z nekaj stavki o Čoviću povzročil resen potres v politiki bosanskih Hrvatov. Čović je namesto argumentirane razprave poskušal obrniti zgodbo na Bošnjake, AID, Sarajevo, čeprav je njegov hercegovski protikandidat iznesel obtožbe, ne pa nekdo iz Sarajeva.

Ko bo resnica prišla na dan, kar se bo zgodilo prej ali slej, bo Dragan Čović v večji težavi, kot se mu zdi, saj takrat ne bo problem le njegova secesionistična in protidržavna politika, ampak tudi dejstva, da so ga pripeljale, postavile in okrepile sile nekdanjega SDB (Služba državne varnosti Jugoslavije) in BIA (Varnostno-informativna agencija Srbije).

V tem kontekstu zgodba o Sokolu, vlogi tega podjetja, kadrov HDZ-a in samega Čovića v agresiji na Hrvaško, oziroma Vukovar, šele bo odprla vprašanja nerešene preteklosti.

Zanesljivi podatki, do katerih smo prišli, pravijo, da je tik pred začetkom vojne v Beograd po nalogu letel Branko Kolobarić, šef financ Sokola, zaradi izterjave dolgov od SSNO (Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo).

Takrat je bilo dogovorjeno, da bo Soko pomagal pri napadu na Vukovar z materialno-tehničnimi sredstvi. Dogovor je bil tudi uresničen, v tistem času pa je bil direktor Sokola Dragan Čović. Zaradi uresničitve tega dogovora se je Čović znašel v težavah, saj je ob pogovorih Zagreba in Beograda grozilo, da bo resnica prišla na dan.

Potem ko sta Zagreb in Beograd odprla pogovore o predaji dokumentacije v zvezi z Vukovarjem, je prišlo do povezovanja Čovića z Miloradom Dodikom, zaradi zaščite hercegovskega pritlikavca in po vsem sodeč sokrivca za zločin v Vukovarju.

V celotno zgodbo se je vključil tudi današnji predsednik Srbije Aleksandar Vučić, tako da je ta trojica delovala na preprečevanju, da bi resnica prišla na dan, kasneje pa je delovala tudi v politični sinergiji. Od takrat do danes koalicija, povezana z obveščevalno-zločinskimi linijami, deluje stabilno.

V celotni zgodbi je ključni člen Stanko Čolak, nekdanji načelnik Druge uprave SDB, ki je naslednica UDBA-e in ključni oddelek znotraj Službe državne varnosti SFRJ, zadolžen za nadzor, obveščevalno delo in tajne operacije.

Stanko, ki še danes živi v Beogradu, je osovražen v Hercegovini; po vojnah v devetdesetih pravijo, da je prišel le enkrat, vendar je fizično odsotnost nadomestil s postavitvijo svojih kadrov. Eden od njih, poleg Dragana Čovića, je bil tudi predsednik HDZ-a med letoma 2002 in 2005. Gre za Barišo Čolaka, ki se je hitro povzpel do visokih položajev v stranki in državnih institucijah, vse s pomočjo sorodnika v Beogradu Stanka Čolaka.

Če upoštevamo dejstvo, da je Bariša Čolak še vedno v vrhu politike HDZ-a, svetovalec Borjane Krišto, je jasno, da prstan, ustvarjen v Beogradu v režiji Stanka Čolaka, še vedno vodi ključno besedo v politiki HDZ-a. Ta prstan je verjetno najbolj zaslužen, da je bil Dragan Čović v preteklih desetletjih zaščiten pred pregonom pred domačim pravosodjem, utemeljenih sumov pa je bilo v marsičem.

Vendar Čolaki starajo, nekatere nove službe in njihovi kadri pa prihajajo, zato ni daleč dan, ko bo Dragan Čović videl svoj konec; le vprašanje je, ali bo pokazal modrost in odšel mirno ali se uprl in bil demontiran tako, kot so on in njegovi demontirali politične nasprotnike.

Kadarkoli se to zgodi, se bo Čović moral ozirati okoli sebe v iskanju krivcev in morebitnih težav, saj smo prepričani, da se zaveda, da tokrat nima izgovorov na Sarajevo, AID in Bošnjake. In če bi jih imel, mu ne bodo pomagali, sporočila iz Zagreba, izrečena in neizrečena, pa temu jasno pritrjujejo.