Stanivuković, Trivić in Vukanović – slabi posnetki Dodika po matrici Dobrice Ćosića

Piše: Rasim Belko

---

Upamo v mlade. Svet ostaja na mladih, mladi naj vzamejo usodo Bosne in Hercegovine v svoje roke. 

Najpogosteje izrečene pripombe predstavnikov mednarodne skupnosti, nevladnega sektorja in pametnih glav narodov in narodnosti, državljanov in Ostalih v Bosni in Hercegovini. 

In pojavili so se mladi. Politiki v cvetu mladosti. In zdi se, da bi tisti svet, ki ostaja na mladih, lahko postal problematičen. Kajti v Republiki Srpski se je pojavilo več politikov iz mlade garde. 

Vodita jih vseprisotni Draško Stanivuković (PDP) in njegova strankarska kolegica Jelena Trivić. Tam nekje z njima je tudi Nebojša Vukanović (SDS). 

In ko smo že mislili, da bi ti mladi politiki lahko bili gonilo procesov, ki vodijo v skupnost, ki se borijo za ekonomsko blaginjo in približevanje BiH evropskim standardom, se je vse obrnilo na glavo. 

Nekje v tem času lani sem bil v Banja Luki na tistih množičnih protestih zaradi umora David Dragičevića. In takrat, torej pred letom dni, so Banjalučani govorili, da Draško Stanivuković ni tisto, kar se predstavlja. Da je izdal skupino „Pravica za Davida“ in da je Davorju Dragičeviću poskušal namestiti aretacijo. 

Je vse res, ne vem, toda tisto, kar zagotovo vem, je dejstvo, da Draško Stanivuković vodi politiko na glavo. 

Po internetu zadnje dni kroži video povzetkov izjav mladega Stanivukovića, v katerih se obnaša kot Milorad Dodik. Stanivuković se dela nevednega in na vprašanje o Radovanu Karadžiću odgovarja, da „nima komentarja“, na vprašanje, ali je bil v Srebrenici genocid, pa Stanivuković odgovarja „slišal sem 72 resnic, ne vem jaz, kaj je resnica“. 

Težko je verjeti, da narodni poslanec ni videl sodb Mednarodnega sodišča v Haagu, ki je vojne zločine, posilstva, preganjanja in množične umore obsodilo kot genocid. Zato Draško Stanivuković ne more pripadati pričakovanim mladim politikom. 

Ko je po lanski aretaciji na FACE televiziji bil vprašan, kaj je počel v celici, Stanivuković ponosno odgovarja „bral sem nekaj knjig Dobrice Ćosića“. 

E, to je breme, ki upanje, da je Draško Stanivuković politik za prihodnost vseh narodov in državljanov v tej državi, spremeni v pepel. 

Glede prihodnosti Bosne in Hercegovine, vse kaže, da mlajši Stanivuković ne računa na njen obstoj. V javnih nastopih Stanivuković brez obotavljanja poudarja, da so „prvo srbsko državo s te strani Drine ustvarili borci Republike Srpske“. To je dejansko njegov pravi in iskreni odgovor, kaj misli o Karadžiću in genocidu v Srebrenici. 

Poleg Stanivukovića je upanje v politično mladino BiH ubila tudi Jelena Trivić. Narodna poslanka PDP-ja je nedavno na svojem Facebooku objavila fotografijo, na kateri je videti, da gleda film o četniškem voditelju Draži Mihailoviću. 

Ob sliki je Trivićeva poudarila, da je „film o prvem partizanu zasedene Evrope. Leta so nam laž servirali kot resnico. Rehabilitacija generala jugoslovanske vojske v domovini je le delno popravila zgodovinsko krivico“, besede so poslanke v Narodni skupščini Republike Srpske Jelene Trivić o četniškem generalu in vojnem zločincu iz druge svetovne vojne Draži Mihailoviću.

Poudarila je Trivićeva tudi, da je Dražin patriotizem „še danes lahko zvezda vodilja“. 

To je tista ista Trivićeva, ki z užitkom in polnega srca, najglasneje, kar zmore v NSRS, sporoči: „Podprla bom predlog, da se oblikuje rezervni sestav MUP-ja Republike Srpske“. 

Čeprav je v imenu njene stranke tudi partija in demokratična, je Trivićeva, kot Stanivuković, ostala pri knjigah, ki poveličujejo vojne zločince. Tako tiste iz 40-ih, kot zločince iz 90-ih. 

Poleg teh dveh se je med političnimi upi pojavil tudi SDS-ov Nebojša Vukanović, znan po svojih citatih mitskih zgodb iz daljne preteklosti in nastopih folklornih značilnosti, kakršne so imeli v 90. letih posamezniki, ko so načrtovali veliko Srbijo. 

Vsi trije mladi poslanci v NSRS imajo en problem. To je Bosna in Hercegovina, njena celovitost, neodvisnost in suverenost. Drugi problem jim je integracija te Bosne in Hercegovine v zvezo NATO. Mladi privrženci cesarjev Lazarja in Dušana, Miloševića in Ćosića, čika Draže in Karadžića se zavedajo, da vstop v NATO pomeni konec večdesetletnih sanj o veliki Srbiji ali pa prvi srbski državi s te strani Drine. 

Toda tisto, kar Milorad Dodik imenuje političko Sarajevo, je dejansko samomorilsko Sarajevo, ki te mlade leve srbske politične garde, da ne rečem tiste Dražine garde, z obema rokama sprejema, objema in podpira. 

To je tisto Sarajevo, ki je v podobne leve Dražine garde verjelo tudi v tistih trenutkih, ko so s Holiday Inn-a streljali ostrostrelci SDS-a. 

Na žalost tako za Sarajevo kot za Banja Luko, pa tudi za Trebinje, Tuzlo, Bijeljino… bo moralo še veliko vode preteči po bosanskih rekah, preden pridejo na politično sceno politiki, katerim bodo Draže in Karadžići mučna tematika iz zgodovinskih učbenikov, čiči in cesarji pa pozabljeni kot tisti, ki so na mitih o njih ubijali in klali zaradi velikosrbskih projektov. 

Ko bodo čez nekaj desetletij prišli novi levi, bodo Stanivukovića, Trivićevo in Vukanovića prekrili prah na knjigah, v katerih bo pisalo, da so bili nekoč mladi politiki, toda da jim je preteklost in velikosrbska politika presekala poti prihodnosti.