Kaj v SDP-ju ne vedo o tuzlanskem kandidatu: Strogo varovana skrivnost Jasmina Imamovića

 

V primerjavi z vsemi drugimi kandidati za voditelja SDP-ja ima župan Tuzle Jasmin Imamović najmanj ideoloških vezi s to stranko, katere položaje je osvojil prek svojega dolgoletnega županovanja v Tuzli, piše novinska agencija Patria. 

Namreč, ko se mu izteče četrti mandat, od leta 2001 dalje, bo na čelu Tuzle 16 let, kar je zunaj vseh demokratičnih standardov. Ali lahko nekdo, ki meni, da je normalno biti na čelu mesta 16 let, sploh razume imperative sprememb?

Mnogi so tako v Tuzli kot v SDP-ju želeli, da se v Tuzli kaj spremeni, da pride kdo drug, v imenu SDP-ja ali kakšne druge stranke, vendar je bilo to neuresničljivo, ker je Jasmin Imamović več kot uspešno obvladal vse tokove zadrževanja na oblasti. Prav zaradi tega dejstva bi njegovo osvojitev vodstvenega položaja lahko SDP potisnilo v še eno večletno moro tavanja po diktatu enega človeka. A vrnimo se k neznani in skrbno skriti Imamovićevi preteklosti.

Malo je znano, da je Jasmin Imamović „padalec“ v SDP-ju, in sicer v tolikšni meri, da je v to stranko prišel iz Reformistov, oziroma UBSD, ki se je združil s SDP-jem. Imamović je bil vojni sekretar Skupščine občine Tuzla, in za to obdobje se veže več afer, ki bi se jih sramoval vsak SDP-ovec. Kot glavni občinski pravnik je Jasmin Imamović  skozi svoje roke potisnil ukinitev vseh protifašističnih oznak v tuzlanskih šolah in ustanovah.

Že leta 1992 so bili ukinjeni nazivi tuzlanskih šol, ki so se dotlej imenovale po tuzlanskih protifašistih. Ukinjen je bil naziv KUD „Mitar Trifunović Učo“, naziv bolnišnice „Dr. Mustafa Mujbegović“ itd., itd. Jasmin Imamović je osebno nadzoroval odstranjevanje Titovih slik po občinskih ustanovah. In vse zato, da bi se priliznil takrat bujajočemu bošnjaškemu nacionalizmu in revanšizmu po Tuzli.

Vrhunec ukinitve protifašizma v Tuzli je bila ukinitev obeleževanja 2. oktobra 1943, dneva osvoboditve Tuzle, ki se ni obeleževal vse do leta 1995, ko so ta datum ponovno afirmirale nevladne organizacije in SUBNOR, ne pa tudi Občina Tuzla, ki se je pridružila šele pozneje.

Kot glavni občinski pravnik Jasmin Imamović nikoli ni zaščitil ustavnega reda, in to ob pozivih k likvidaciji lojalnih tuzlanskih Srbov, ki so prihajali iz lista „Zmaj od Bosne“, glasila bošnjaških kleronacionalistov, ki jih je posebni poročevalec ZN za človekove pravice Tadeusz Mazowiecki navedel – „kot edini primer kršitve človekovih pravic v vojni Tuzli“.

Torej, Jasmin Imamović ni izkoristil svoje pravice in obveznosti, da bi kot sekretar Občine Tuzla zahteval odziv javnega tožilca, četudi le, da bi se oglasil, v zvezi s temi – zelo dokumentiranimi – javnimi pozivi k ubijanju Srbov v Tuzli. („Vsak musliman mora imeti Srbina, za katerega se bo zaobljubil, da ga bo usmrtil“ – je pisalo v enem takem besedilu.) V tistem času je Jasmin Imamović koketiral z bošnjaškimi nacionalisti.

Po koncu vojne se bo Jasmin Imamović preusmeril v „protifašista“ in „antinacionalista“, čeprav med vojno niti z enim stavkom ni dvignil svojega glasu proti konkretnim primerom ogrožanja protifašističnega in antinacionalističnega kredibiliteta Tuzle.

Šele ob koncu vojne bo Jasmin Imamović postal član Bešlagićevih Reformistov, tj. UBSD, nato pa bo z združitvijo te stranke s SDP-jem postal tudi SDP-ovec. Na oblast bo prišel februarja 2001, ko je Selim Bešlagić, dotedanji župan Tuzle, odšel na funkcijo guvernerja Tuzlanskega kantona.

Malo je znano, da je Imamović na funkcijo občinskega župana prišel pod kriminalnimi okoliščinami. Namreč, bodoči župan Tuzle je po zakonu lahko bil izvoljen iz zakonodajnega organa, le s položaja svetnika v Občinskem svetu Tuzla, Jasmin Imamović pa je bil občinski sekretar. OVSE je iz samo njemu znanih razlogov molčal o tej kršitvi zakona. To je Jasminu Imamoviću omogočilo, da svojo absolutistično vladavino v Tuzli razširi na naslednjih 16 let. In da počisti številne vojne kadre tako v Občini kot v SDP-ju.

Prvo konkretno utrjevanje na oblasti se je zgodilo z izgradnjo Panonskega jezera leta 2003, za katerega je lažno trdil, da je njegova ideja, kar so pozneje mnogi demantirali, saj se je izgradnja jezera na Pingi načrtovala že leta 1997, kar je razvidno iz številnih občinskih dokumentov.

Pozneje se bo širila in krepila Imamovićeva absolutistična vladavina v Tuzli, vse do te mere, da Radio-Tuzla začne program s pesmijo, ki jo je napisal Jasmin Imamović, ali pa, da se na Trgu žrtev Srebrenice, poleg Čaršijske mošeje, nahaja plošča z vklesanimi mislimi Jasmina Imamovića.

Vse to je bilo odstranjeno od kritične presoje, in sicer v tolikšni meri, da je Jasmin Imamović zelo uspešno pokril vse medijske vire, od koder bi lahko kdo kritično opazoval njegovo vladavino. Takoj ko se je pojavila kakšna afera (okoli vladavine literarnih srečanj, okoli sumljivega dajanja zemljišča za Merkator, okoli kazenskih ovadb, ki ležijo v predalih tožilstva itd.), je bilo vse to hitro zamolčano.

Logično je vprašanje – ali je Jasmin Imamović primerna oseba za imperativ osvežitve ene pomembne politične alternative, kakršna je SDP? Ali sploh, s takšnimi hipotekami iz preteklosti, lahko Jasmin Imamović ustvari okolje svobode v samem SDP-ju, pa tudi širše. Morda lahko, vendar bi moral javnosti pojasniti svojo vojno vlogo, ki je v nasprotju z ideološkimi temelji stranke, na čelo katere želi stopiti.