Kaj so cepiva?

V Bosni in Hercegovini upada število cepljenih proti nalezljivim boleznim, čeprav zdravniki opozarjajo, da cepiva prinašajo več koristi kot škode. Zavod za javno zdravstvo Federacije BiH je potrdil, da trend upadanja cepljenosti obstaja. Še posebej nizka je precepljenost proti ošpicam, rdečkam in mumpsu, le nekaj več kot 60 odstotkov. V analizi za novinarsko agencijo Patria profesor Tarik Bajrović pojasnjuje, kaj so cepiva, v čem se kaže škodljivost cepiv, kaj je bistvo cepiv in komu so cepiva namenjena.

Piše: prof. dr. Tarik Bajrović

Kaj so cepiva?

Cepiva so sredstva aktivne zaščite, spadajo med zdravila, čeprav se ne uporabljajo terapevtsko...

Proizvodnja in uporaba cepiv imata ali sta imeli smisel pri zaščiti ljudi pred zoonotskimi povzročitelji in boleznimi s smrtnim izidom, ki so nalezljive narave, pri živalih pa pri pojavu ekonomsko pomembnih bolezni (slinavka in parkljevka pri prežvekovalcih, npr.).

Angleški zdravnik Edward Jenner je konec 18. stoletja izdelal prvo cepivo in sicer proti črnim kozam pri ljudeh, iz vsebine kozastega izpuščaja bolnih krav, od koder izvira tudi ime – cepivo (vacca = krava v latinščini).

Največji varnostni napredek pri izdelavi cepiv je bil dosežen z inovacijami podlag, na katerih se razmnožujejo aktualni povzročitelji, bakterijske ali virusne narave (zelo redka so cepiva s parazitskimi povzročitelji), ter z genetskim inženiringom z zmanjšanjem specifičnega povzročitelja od celotne čestice na raven nukleinske kisline (DNA).

V čem se kaže škodljivost cepiv?

- povzročitelji so bili razmnoženi na živalskih tkivih oziroma tujih beljakovinah za ljudi,

- povzročitelji v cepivu niso dovolj oslabljeni,

- povzročitelji niso dovolj imunogeni,

- vsa cepiva niso čista in so škodljiva brez izpolnjevanja tako imenovanega „hladnega poteka“.

Aktualnih in/ali z zakonom predpisanih cepiv ni veliko in pogojno rečeno so večinoma namenjena dojenčkom in otrokom, odraslim pa redkeje, razen če so ljudje poklicno izpostavljeni zoonotskim povzročiteljem (antirabična zaščita laboratorijskih delavcev, npr.) ali sezonskim akcijam cepljenja ljudi proti gripi. Podobna situacija je tudi pri živalih.

Kaj je bistvo cepljenja?

Zdravi posameznici namerno vnesti povzročitelje neke nalezljive bolezni in sicer kvantitativno nezadostno, da bi povzročili bolezen, ali dovolj živih, a oslabljenih povzročiteljev, da bi se proizvedla protitelesa, ki bodo lahko prepoznala potencialne divje ali terenske sevov nekaterih patogenov, s katerimi bi se lahko srečal in jih vnesel v organizem. Cepivno povzročena protitelesa bi v tem primeru morala nevtralizirati povzročitelje bolezni in preprečiti njen nastanek.

***

Kje so viri okužbe povzročiteljev MMR-ja?

MMR je okrajšava imen bolezni in sicer: M - morbili (ošpice ali male črne koze), M - mumps (zaušnice), R - rubeola (rdečke).

Vse tri bolezni imajo enotno virusno (Paramyxovirus) etiologijo. Ti virusi so bili identificirani pri sesalcih in pticah, od nedavnega pa tudi pri plazilcih. Prenos virusov poteka s stiki, medtem ko vektorji niso znani. Virus se lahko dolgo zadržuje pri normalnih in posebej imunokompromitiranih posameznikih, ki so verjetno najpomembnejši viri okužbe. Latentne okužbe niso znane, prav tako ne dolgi perzistentni peri-odi. Srbski viri navajajo, da so nedavne epidemije ošpic v Srbiji posledica uvoza virusa s strani romskih otrok, čeprav vseh primerov ni bilo mogoče povezati z istim virom.

So cepiva kriva za avtoimunske bolezni?

Danes pozornost znanstvenikov ni preveč usmerjena na etiološkega agensa v cepivih, ki enako kot terenski sevi povzročajo specifično imunost, temveč na adjuvanse (običajno soli aluminija), ki spodbujajo nespecifično imunost in katerih protitelesa morda niso „lojalna“ gostitelju, temveč se obrnejo proti lastnim celicam organizma in povzročijo patološka stanja, kot je avtizem, kar do danes ni bilo v celoti potrjeno.

Komu so namenjena cepiva?

Cepiva so namenjena mladim, zdravim, imunološko naivnim (manj izpostavljenim ali neizpostavljenim patogenom) in zdravim, a patogenom izpostavljenim posameznikom znanega ali neznanega izvora okužbe.

Ali je treba pred in po cepljenju opraviti serološko testiranje s krvjo ljudi (in živali)?

Zdrave (ne pa bolne) posameznike bi vsekakor bilo treba pred začetkom cepljenja preveriti glede prisotnosti specifičnih protiteles, še posebej otroke, ki so morda imuni zaradi pasivno pridobljenih protiteles od mater. Prav tako bi bilo treba testirati cepljene osebe (ali živali) za določitev ne le prisotnosti specifičnih protiteles, temveč tudi za določitev njihove ravni in potentnosti. Pri nekaterih psih se takšna praksa izvaja po antirabični (cepivo proti steklini) zaščiti.

Čeprav bi preverjanje imunosti pri ljudeh predstavljalo zagotovilo za kolikor toliko zaščite, se v naših razmerah ne izvaja za nobeno aktualno in z zakonom predpisano cepivo.

Poudariti je treba tudi dejstvo, ki je morda prispevalo k odporu proti izvajanju cepljenja, in sicer vse večje zahteve po ponovljenih odmerkih istega cepiva, celo 4- ali 5-krat, s čimer se vsekakor znatno poveča vnos adjuvansov, sami vbodi pa obremenijo mlade organizme. Takšne odločitve niso naključne in najverjetneje so posledica nezadostne imunosti po enem ali dveh ponovitvah, pogosto pa imajo tudi ekonomsko ozadje.

Morali bi se vprašati, ali obstajajo viri okužbe za nekatere povzročitelje bolezni v času, ko uživamo zdravstveno varno hrano, pasterizirano vodo ali mleko, v laboratorijih pa zaščitno opremo in različne ravni varnosti, ki stanejo milijone mark.

Kako do laboratorijske diagnoze bolezni?

Pomanjkljivosti diagnostike v naših razmerah temeljijo na postavljanju diagnoze ali odločitvi o diagnozi izključno na podlagi klinične slike, kar pomeni, da ni ne serološke ne etiološke diagnoze neke bolezni (najpogostejša je tako imenovana „terapevtska diagnoza“ tako v humani kot v veterinarski medicini enako), ki bi bila smerokaz ne le za terapijo, temveč tudi za prihodnjo profilakso s cepivi. Vsi smo priče v medijih, da medicinski strokovnjaki govorijo o „epidemijskih“ oblikah neke bolezni, ki „spominja na gripo“ ali „kvrgavo kožo“, ali vztrajajo pri antitetanusnem cepivu, čeprav skorajda ni konj na teh območjih, ki so najpomembnejši vir povzročiteljev tetanusa, pri tej bolezni pa se nikoli ne iščejo naravno pridobljena protitelesa s serološkimi preiskavami.

Na koncu ne morem, da se ne bi dotaknil mnenj o nevarnosti obolevanja cepljenih otrok v vrtcih po uvedbi zdravih necepljenih otrok, kar neposredno kaže na nezadostno zaščito s cepivi, vsaj tistih najbolj aktualnih. Na ta način ne bi želel zmanjševati pomena izvajanja specifične imunoprofilakse ali cepljenja, vendar bi morali pred ponovnim pridobivanjem zaupanja upoštevati vse navedeno.