Kaj smo se naučili iz nastopa Harisa Zahiragića – Če bi državo branili z znanjem, hrbtenico in argumenti, bi bila zgodba o OHR-u nepomembna!

Gostovanje podpredsednika SDA Harisa Zahiragića v oddaji „Otvoreno“ na HRT-u je v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem vzbudilo veliko pozornost javnosti. Ne le zaradi obravnavanih tem, temveč predvsem zaradi načina, kako je zastopal državotvorna stališča pred občinstvom v sosednji Hrvaški.

V času, ko je domača politika pogosto skrčena na sporočila, večinoma prežeta s tarnanjem, medsebojnimi obtožbami in pričakovanjem, da bo mednarodna skupnost rešila težave, ki jih domači politiki niso pripravljeni ali sposobni rešiti, je Zahiragićev nastop odprl pomembno vprašanje: zakaj so odločnost, argumenti in politični pogum postali redkost na probosanski politični sceni?

Ne glede na to, ali se kdo strinja z vsemi njegovimi političnimi stališči, je težko oporekati dejstvu, da je v Zagrebu nastopil samozavestno, pripravljeno in argumentirano.

Ni govoril v jeziku žalitev niti ni posegal po populizmu. Z navajanjem dejstev o ustavni ureditvi Bosne in Hercegovine, volilnem sistemu in zastopanosti narodov v institucijah je poskušal ovreči narative, ki se že leta plasirajo v delu hrvaškega političnega prostora.

Morda je prav tu najpomembnejše sporočilo tega nastopa. Državljani Bosne in Hercegovine od svojih političnih predstavnikov pričakujejo predvsem, da interese države in družbe branijo z argumenti, znanjem in dostojanstvom.

Slednje je v času splošne brezhrbteničnosti še posebej cenjeno. Državljani pričakujejo ljudi, ki bodo sposobni voditi politične bitke brez kompleksov ne do Zagreba, ne do Beograda, ne do katerega koli mednarodnega centra moči. Kajti najlažje je biti 'dobri dečko Zagreba'.

Predolgo se v Bosni in Hercegovini ustvarja vtis, da bodo ključne težave rešene s posredovanjem tujcev, veleposlaništev, visokih predstavnikov ali mednarodnih organizacij. Prav temu smo priča v polemikah o izbiri naslednika Christiana Schmidta.

Kot da bosta neki Landy ali Troccaz prinesla varnost v Bosno in Hercegovino. A varnosti ni mogoče uvoziti; nastaja globoko v notranjosti države. Kakor voda v vodnjaku nastaja od znotraj, iz maternice zemlje, saj ne glede na to, koliko vode dolivamo vanj, ga ne moremo napolniti, dokler iz notranjosti ne privre izvir.

In tak pristop je pripeljal do politične pasivnosti in ustvarjanja prepričanja, da domači politiki ne morajo prevzeti polne odgovornosti za procese v lastni državi.

Nobena mednarodna institucija ne more imeti večjega interesa za Bosno in Hercegovino kot njeni državljani in legitimno izvoljeni predstavniki. Zunanja pomoč je lahko koristna, vendar ne more nadomestiti politične odločnosti znotraj države.

Zato je odmev Zahiragićevega nastopa veliko večji od ene televizijske debate. Mnogi državljani v njem niso videli le predstavnika ene politične stranke, temveč primer politika, ki je bil pripravljen oditi v studio javnega servisa sosednje države in braniti svoja stališča iz oči v oči, brez posrednikov in brez kalkulacij.

Bosni in Hercegovini danes primanjkuje prav takšnih nastopov – jasnih, argumentiranih in dostojanstvenih. Primanjkuje politikov s pokončno hrbtenico, ki bodo razumeli, da se spoštovanje ne pridobi s prošnjami niti s klicanjem tujcev, naj vodijo naše bitke, temveč z znanjem, načelnostjo in pripravljenostjo, da svoja stališča branijo, kjer koli je to potrebno.

Če je iz zagrebškega gostovanja mogoče izluščiti eno širšo lekcijo, potem se glasi: državljani Bosne in Hercegovine si želijo politike, ki dovolj verjamejo v lastno državo, da jo sami predstavljajo in branijo.

Kajti država, ki svoje varnosti in prihodnosti ne gradi od znotraj, prej ali slej postane odvisna od tuje volje. In zgodovina Bosne in Hercegovine je večkrat pokazala, kako draga je lahko takšna odvisnost.