Kaj se je govorilo ob dvajseti obletnici v Daytonu, Ohio?

Pogovarjal: Nihad Krupić, posebej za Patrijo

Azem Dervišević, znan kot Zenga, je junak iz vojne in junak v miru. Takrat v Bosni in zdaj v Ameriki. Slikal se je v vojnem sarajevskem peklu pod ameriško zastavo, že takrat si je želel videti to veliko Ameriko... Nato je prišel v Boston ranjen, na berglah, ustvaril družino, se izšolal, zagnal uspešen posel, se vključil v bosanske organizacije v Ameriki, teh dneh je bil v Daytonu in se pogumno, odločno in ponosno postavil pred tiste, ki so bili poslani, da predstavljajo Bosno, v resnici pa govorijo, da državne Bosne ni, ampak obstajata dva entiteta, ki imata državne pristojnosti, pooblastila ter pravno in politično moč.

Medtem ko je včeraj čakal na letalo za Boston, mi je v dolgem pogovoru dejal:

- V življenju se mi je izpolnilo veliko želja, za njih sem se tudi boril, nisem čakal, a imam še eno posebno veliko, in to je, da vidim Bosno in Hercegovino kot moderno, demokratično in v resnici enakopravno sosedom. Državo, v kateri bodo vsi njeni narodi in državljani imeli enake pravice na celotnem ozemlju. Povedal mi je, da si mi Bošnjaki želimo biti enakopravni vsem drugim narodom v regiji in si ne želimo ničesar zase, česar ne bi želeli, da imajo tudi drugi.

- Za to sem se z orožjem boril v vojni, v miru pa nadaljujem boj z uporabo političnih in ekonomskih sredstev. Hvala Bogu nisem sam, takšnih nas je na tisoče v domovini in po vsem svetu, od Avstralije do Severne Amerike. Če Bog da, ko bom otroke izšolal, se vračam na Drino, ker mislim, da se Bosna brani povsod, na Drini pa najbolj.

Od kod in zakaj v Daytonu?

- Da na kraju samem vidim, kje sta moja domovina in moj narod, čemu se lahko nadejamo, kaj govorijo tisti, ki imajo radi in tisti, ki nimajo radi Bosne in Hercegovine ter Bošnjakov v njej. Še posebej, da tistim, ki nimajo radi Bosne in Bošnjakov, pokažem, da sem še vedno vojak domovine in da nisem sam. In da sem, ko sem postal član ameriške družbe, spoznal, zakaj je svobodna in demokratična država pomembna za vsakega njenega prebivalca in zakaj ne smemo popustiti na poti, ki vodi k skupnosti demokratičnih in ekonomsko urejenih držav sveta.

Seveda, tukaj sem tudi zato, da vidim, kdo nam na tej poti stoji naproti, in da takšnim v obraz povem: naj si najdejo drugo državo, če ne marate Bosne, je pa ne boste nikamor nosili s seboj, je nikoli ne boste delili in je nikoli več ne boste zlorabljali in okupirali. Meni je vsekakor zdaj veliko lažje kot mnogim v Bosni, ker mi nihče ne določa, kaj naj rečem in kako naj se obnašam. Sem patriot iz svojega žepa.

Bil si tudi uradno član delegacije Kongresa Bošnjakov Sveta na tem srečanju?

- Da, in to mi je bila tudi čast. Sem član Upravnega odbora Kongresa Bošnjakov sveta (KBS), ki je bil ustanovljen v Sarajevu 16. julija 2011. Tukaj, v Severni Ameriki, smo več let delali na pripravi ustanovitve KBS. Od začetka si bil z mano v tej ekipi in veš, da ni bilo lahko. KBS se je za obeležitev 20. obletnice Daytona pripravljal več mesecev in v posebni resoluciji, ki je bila promovirana pred nekaj dnevi, 19. novembra 2015. v hotelu Evropa v Sarajevu, je sprejel svoje stališče in odnos do Daytonskega sporazuma.

Vzporedno z aktivnostmi v Sarajevu je velika delegacija KBS, na čelu z mano, prišla v Dayton. Poleg mene so bili tam še Suad Tica, član UO KBS iz Jacksonvillea, Ahmed ef. Cerić, član GO KBS iz Jacksonvillea, Mujko Erović, član UO KBS iz Chicaga, in Emina Cerić, prva poslovna sekretarka glavnega urada KBS.

Kako je bilo sicer mogoče priti na to srečanje?

- Amerika je zelo organizirana država in vse je bilo mesece vnaprej načrtovano do potankosti. Vsako srečanje ima organizatorje, ki ne glede na pomembnost srečanja ne želijo porabiti denarja iz zveznega proračuna, ampak se financirajo iz dobička s tega srečanja. Sicer pa so finance tudi moja stroka, zato vem, kako to poteka v ZDA.

Bilo je več organizatorjev, na čelu z Univerzo Dayton, ki so pripravili načrt in program ter ga poslali uradnikom držav udeleženk teh pogajanj, novinarjem ter organizacijam. Tisti, ki so bili povabljeni, da vodijo panele, so imeli poseben status, novinarji in drugi so se morali registrirati in plačati, da bi lahko prisostvovali panelom, na katerih se je razpravljalo o samem Daytonu.

Registracija je stala 300 dolarjev, osrednja večerja, kjer je govoril nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, pa je bila 700 dolarjev. Delegacija Kongresa Bošnjakov sveta je seveda vse stroške plačala s svojimi sredstvi, medtem ko so naši politiki porabili proračunski denar, denar državljanov BiH, in na koncu, glede na to, kako je večina nastopila, sploh ne bi smeli priti v Dayton. Še posebej Igor Crnad, minister za zunanje zadeve BiH, ki se je razgovoril, kako moramo mi (kot BiH) imeti s Rusijo tesnejše vezi, nakar sem postavil vprašanje, koga predstavlja; svojo stranko ali politično smer naroda, iz katerega prihaja, ali državo BiH, ko ne govori v imenu večine njenih državljanov, ki vedo, da je Evropska unija in Nato njihov končni cilj tranzicije in integracije države.

Po mojih besedah je popolnoma potihnil, pogosto me je ocenjeval, kot sem tudi jaz njega, in naslednji dan se sploh ni pojavil na drugih panelnih razpravah. Zahteval sem, da ima bosanska dijaspora enakopraven položaj, kot ga ima dijaspora sosednje Hrvaške in Srbije. Nam, Bošnjakom, ki smo pregnani po svetu, se tudi po 20 letih od Daytona vse počne, da ne bi bili enakopravni v svoji matični državi. Zaradi zapletenega postopka pridobivanja bosanskih dokumentov in udeležbe na volitvah je dijaspora postavljena v popolnoma podrejen položaj in politično ne more vplivati na odločitve, ki se sprejemajo v sami BiH. A tudi to se bo, verjamem, spremenilo, ko bodo mnogi iz dijaspore spoznali, da se morajo vključiti v politični proces v domovini in biti poštena in častna alternativa trenutnemu političnemu in ekonomskemu brezupu.

Kdo je še od BH uradnikov bil na tem srečanju?

- Amerika je center politične moči in mi smo iz tega razloga svoje delovanje gradili na sodelovanju z našimi bosanskimi uradniki v New Yorku in Washingtonu ter z ameriškimi senatorji in kongresniki, ki so do zdaj v Senatu in Kongresu podprli naše resolucije.

Iz Washingtona je prišel veleposlanik BiH Haris Hrle, prijazen in sposoben diplomat, ki ima za seboj uspešno misijo. On je hkrati svetlejša stran naše diplomacije v ZDA.

Sicer pa v naši diplomaciji, kot tudi v drugih delih političnih struktur oblasti v BiH, sedi znatno število politikov, ki prejemajo visoke plače od državljanov BiH, a predstavljajo le interese političnih ali poslovnih elit. In niso bili postavljeni na te položaje zaradi sposobnosti, ampak zaradi ustreznosti in ker bodo slepo delali po direktivah svojih partijskih vodij. Sami državljani so deloma krivi za to, ker se ne borijo bolj agresivno za splošni interes. Takšni politiki so nas pripeljali v izredno stanje, v katerem se nahaja naša država, in iz tega se je mogoče rešiti le z mobilizacijo velikega števila državljanov v aktivnejše politično delovanje in povezovanje vseh bosanskih patriotov v skupni fronti v boju za BiH.

Kdo je prišel iz BiH?

- Poleg tega Igorja Crndaka sta bila tam Ivo Komšić in Ljubo Bešlić, župana Sarajeva in Mostarja, bil je tudi župan Banja Luke Slobodan Gavranović. Ti trije župani so se na konferenci dogovorili o sodelovanju treh mest, kar je zelo pozitivno, da mesta v Bosni in Hercegovini dobro sodelujejo. Ivo Komšić je imel fantastično predavanje. Povedal je vse, kar je bilo treba povedati s položaja bosanskega človeka, pravega Sarajevčana in Bosanca, in mu polno priznavam njegov nastop.

Prav tako je bil govor Muhameda Šaćirbeya deležen velike pozornosti, saj je bil udeleženec teh pogajanj 20 let pred tem. Muhamed je briljantno pojasnil podrobnosti glede privolitve naše strani ter izcen, pod katerimi je bila bosanska delegacija. Poudaril je, da je Dayton utrdil etnične delitve in legaliziral sistem, ki temelji na etnični osnovi in rezultatih vojaških osvajanj, predvsem Srbov. Pričakovati je bilo, da pride nekdo iz Predsedstva BiH, a osebno mislim, da ne bi ničesar pomembnega povedali in da bi to srečanje razumeli kot slovesnost, kjer bi bilo treba proslaviti Daytonski sporazum, ne pa ga pokopati. Za predstavnike Kongresa Bošnjakov sveta je to srečanje predvsem predstavljalo kraj, kjer bomo začeli pokopavati Daytonski sporazum in krenili k rojstvu normalne državljanske ustave države Bosne in Hercegovine.

To smo izrecno in glasno poudarili v naši resoluciji.

Zelo prijetno me je presenetil tudi govor Valentina Inzka, ki je izpostavil veliko napak v Daytonskem dogovoru in posebej poudaril, da to ni sveta beseda in da je čas za boljšo rešitev. Posebej se je dotaknil zelo zapletene birokracije, korupcije, ki vlada v vseh sferah bosanske družbe, blokiranja odločitev, ki gredo v smeri krepitve centralnih državnih institucij s strani predstavnikov RS, in nekompromisnega medijskega boja med različnimi politiki in političnimi strankami. Skozi njegove besede sem lahko slutil, da je tudi mednarodna skupnost pripravljena na veliko pospravljanje v BiH, naši bošnjaški politiki pa še vedno modro molčijo o vsem tem in se nepotrebno trošijo v medsebojnih obračunih.

Govorili so tudi ameriški diplomati v BiH?

- Maureen Cormack, veleposlanica ZDA v BiH, je poudarila, da se veliko reform izvaja v BiH, a da gre počasi. BiH ima po njenih besedah prihodnost in vsak poskus separatizma bo sankcioniran. Sicer pa, glede na to, kako deluje ameriška diplomacija, je dovolj podatkov, da veleposlanica Cormack že dolgo časa noče sprejeti Milorada Dodika, kar je najboljši znak, kaj si misli uradni Washington o Dodiku in njegovem referendumu. Jaz sem mnenja, da se naši politični predstavniki zaman ne trudijo, da bi vložili veto na odločitev Skupščine RS o izvedbi referenduma. Tukaj je treba biti moder in pustiti, da separatisti sami sebe pripeljejo pred zid, saj se mi zdi, da Dodik najbolj dela na ukinitvi tistega, česar je zdaj predsednik, kar mi in pravi patrioti imenujemo genocidna tvorba Republika Srpska.

Drugi ameriški predstavnik v BiH, vojaški ataše polkovnik Mark Karas, je s takim navdušenjem govoril o profesionalnosti vojakov BiH, da ga je bilo milina poslušati. Dejal je, da dosegajo izjemne rezultate na vajah, veliko bolje od mnogih vojakov držav, ki so članice zveze NATO. Posebej je omenil, da bi si v katerikoli vojni ob sebi vedno želel naše vojake.

Kateri trenutek lahko označiš kot tistega, ki je zaznamoval tvoje bivanje v Daytonu?

- Vsekakor je bilo to predavanje ameriškega analitika in strokovnjaka za Balkan Edwarda P. Josepha, ki je neusmiljeno predstavljal dejstva v zvezi z agresijo na Bosno in Hercegovino ter genocidom nad Bošnjaki, še posebej pa je poudaril, da je RS produkt nezaslišanega etničnega čiščenja in genocida nad Bošnjaki in da je to vsekakor genocidna tvorba. Po njegovem predavanju se je oglasil predstavnik banjaluških „Nezavisnih novina“ in vprašal, zakaj RS imenuje genocidna tvorba in kdaj se bo to končalo. On mu je odgovoril;

„Ko boste sprejeli resnico in prenehali zavajati svoj narod.“ Ko sem videl, kakšen je bil obraz tega novinarja, ko mu je Edward odgovoril, zakaj RS imenuje genocidna tvorba, sem spoznal, da je svet zelo dobro seznanjen s tem, kaj se je vse dogajalo v BiH in da mu je srbskih laži in obman dovolj. Po tem je Edward dodal, da bi bilo najbolje za srbsko politično elito v BiH, da prizna genocid in zločin, ki sta ga storila, in da kot Nemci po holokavstu osvobodijo nove generacije kakršnekoli odgovornosti. Vsekakor velja omeniti tudi nastop Billa Clintona, ki pravi, da je Dayton izpolnil svoj namen in da se je to poletje v Srebrenici srečal z veliko mladimi ljudmi, ki lahko in znajo premostiti trenutno politično brezno. Omenil je tudi, da ameriška vlada odpira sklad za pomoč malim podjetjem v BiH.

Je bilo govora o nastopu BH uradnikov v Daytonu 20 let prej?

- Veliko ameriških panelistov, od katerih so nekateri oblikovali ta sporazum in bili v ekipi Richarda Holbrookea, je omenilo, da je Alija Izetbegović v teh pogajanjih izvlekel maksimum. Še posebej daleč je šel Peter Galbraith, nekdanji ameriški veleposlanik na Hrvaškem. Dejal je: „Franjo Tuđman je bil popolnoma nezainteresiran za kakršenkoli izid. Vse mu je biloeno, kaj se bo odločilo, in nestrpno je čakal, da gre domov. Slobodan Milošević je želel Srbijo izvleči iz tega blata neoporečno in ga ni zanimala usoda bosanskih Srbov, želel pa je, da imajo svoje ozemlje. Alija Izetbegović je bil v položaju, da se pogaja z zvezanimi rokami na hrbtu. Njegova zmaga je bila, da je Brčko postal distrikt in Goražde v sestavi Federacije, Sarajevo nedeljivo... Njegov največji poraz je bil naziv Republika Srpska in tega se je takoj zavedal.. Zelo žalosten in komaj na nogah je sprejel to odločitev in razveselil Richarda Holbrookea, ki je lahko šel domov praznovat ameriški družinski praznik zahvalni dan. Galbraith je posebej poudaril, da je bila največja napaka ameriške administracije ta, da ni dovolila Armiji RBiH, da nadaljuje napredovanje in osvobodi Banja Luko. Po tem ne bi bilo Daytona in BiH bi bila veliko boljša država kot danes. Še nekaj je povedal Peter, česar niso poročali mediji: „Slobodan Milošević je končal v Haagu in bi bil obsojen, če ne bi umrl. Franjo Tuđman, če ne bi umrl, bi zagotovo končal v Haagu in bil obsojen, Alija Izetbegović pa nikoli ne bi bil v Haagu, saj je bil vendarle človek, ki je imel posebna demokratična načela, in če ga ne bi bilo, vprašanje je, ali bi sploh obstajala država BiH.“

Kaj je bil na koncu končni sklep srečanja?

- Uradniki ali tisti, ki sprejemajo odločitve, so bili diplomatsko oviti, tisti, ki ustvarjajo sprejemanje odločitev, so bili odprti in so rekli, da je treba Dayton spremeniti. Vsi se strinjajo, da se morajo mladi in novi, neoporečni ljudje v Bosni in Hercegovini vključiti v politični proces, izpostaviti svoje kandidature na volitvah, svojo platformo delovanja in obrniti mišljenje, da v BiH ni več nobenega politika poštenega. Kot član Upravnega odbora

Kongresa Bošnjakov sveta ponavljam sklep naše resolucije ob 20. obletnici Daytonskega sporazuma:

„Zahtevamo od vseh odločilnih dejavnikov mednarodne skupnosti, da pripravijo in takoj skličejo posebno mednarodno konferenco, na kateri bi se dosegel dogovor o zamenjavi Daytonskega mirovnega sporazuma s kakovostnejšo in bolj funkcionalno rešitvijo za notranjo ureditev Bosne in Hercegovine, ki bo v celoti izvedljiva in v skladu z vsemi evropskimi standardi. Od mednarodnih dejavnikov, še posebej Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Nemčije in Francije, zahtevamo, da podprejo sprejetje državljanske ustave po vzoru ustav teh držav. S to rešitvijo bi se zaščitila suverenost Bosne in Hercegovine ter omogočila vladavina državljanskih, ne pa etničnih ali nacionalnih oblik pravic. Kongres Bošnjakov sveta ne sprejema nikakršne etnične delitve Bosne in Hercegovine in se zavzema za državo Bosno in Hercegovino, v kateri živijo državljani, ne pa nasprotujoče si etnične skupnosti.“

To je stališče organizacije, ki jo predstavljam, in pričakujem, da bodo vsi, ki delijo naše mnenje in platformo delovanja, vstopili z nami v skupni front za boljšo in bolj perspektivno BiH. Naj omenim le še eno podrobnost: Pred samim odhodom iz Bostona v Washington sem prejel sporočilo iz Sarajeva, da je bil aretiran moj prijatelj in suborec... vojaški poveljnik, general Ahmet Sejdić, ki je tudi podpredsednik Kongresa Bošnjakov sveta. Prišel sem v Dayton zaskrbljen, žalosten in jezen. Ko je bil naslednji dan izpuščen na prostost, mi je v pogovoru dejal:

„Ne skrbi zame. Takrat nisem bil strahopeten, zdaj pa še toliko manj. Za vsako svoje dejanje kot poveljnik sem pripravljen odgovarjati. Za Bosno in Hercegovino, našo domovino, se vedno splača boriti.“