Kaj se skriva za hribom: Kdo krši vojaški del Daytonskega sporazuma

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je trdil, da RS ne ruši Daytonskega sporazuma, ampak da je problem na drugi strani. Enako se je odzval tudi zdaj ob vložitvi tožbe BiH za genocid proti Srbiji pred Mednarodnim sodiščem pravice. Je res tako? Lahko bi rekli, da Daytonski sporazum pravzaprav krši Lavrov in njegova Rusija, ko podarja močno orožje Srbiji.

Kaj pomeni darilo majhne flote migov 29, kaj pomenijo buki in krasnopolji, najsodobnejši protiletalski sistemi in raketne naprave dolgega dosega? Kaj če je to resna kršitev vojaškega dela Daytonskega mirovnega sporazuma. Ta kršitev je postala očitnejša, ko je Belorusija, vojaška zaveznica Ruske federacije, dodala nove migove 29 ter obsežno raketno oborožitev v vojaške arzenale Srbije. V skladu s členoma 4 in 5 Vojaškega dela Daytonskega sporazuma so potrebni nadzori regionalne ravnotežja v oboroževanju Srbije in Hrvaške.

V členu 1 Splošnih obveznosti Vojaškega dela Daytonskega sporazuma piše, da se „stranki strinjata, da je ... nadzor oborožitve bistvenega pomena za ustvarjanje stabilnega miru v regiji. V ta namen se stranki strinjata, da je pomembno vzpostaviti nove oblike sodelovanja na področju varnosti z namenom gradnje javnosti in zaupanja ter doseganja uravnoteženih in stabilnih ravni obrambnih sil.“ In vse to je predpisano „da bi se izognili oboroževalni tekmi.“ Vojaški del pogodbe so podpisale Srbija, Hrvaška ter Federacija in RS v BiH. Obstajajo natančno določeni odstotki oborožitve, ki jih lahko imajo določene države, da bi se ohranila stabilnost regije. Hrvaška je v Natu, ki je jamstvo vojaškega segmenta Daytona. Vprašanje je, ali obstaja redni in natančen nadzor nad oboroževanjem Srbije?

Javnost bi morala biti obveščena o tem. Kdo danes ima podatke o resničnih, ne pa medijskih količinah oborožitve, ki jo je ruski blok navlekel in vleče v Srbijo? Preden se je začela medijska kampanja o nabavi ruskega orožja v srbskih medijih, so se po običaju prvi oglasili hrvaški mediji, ki so pisali o nabavi raket, ki lahko dosežejo Beograd. Sledile so polemike in vse je dobivalo obrise popolne konstrukcije in dogovorjenega dvigovanja napetosti. Morda bi nam kdo lahko pojasnil ta paradoks: Ali lahko Hrvaška kot članica Nata ustvarja napetosti proti drugi državi in deluje samovoljno pri izmenjavah domnevnih groženj? V Sarajevu se dobro spominjajo zvestega in iskrenega vojnega sodelovanja Tuđmana in Miloševića na račun Bosne in Hercegovine.

Danes se tukaj kot tradicionalni dogovori obravnavajo provokacije, kot je pohod črnosrajčnikov v Zagrebu, ustaške napise v Jasenovcu, tista „srbska družinska drevesa“ v Vukovarju itd. Mnogi menijo, da se napetosti dvigujejo, da bi se bratski Srbiji dal alibi za čim boljše odnose z Rusijo.

Kakšni so motivi teh napetosti med Hrvaško in Srbijo, ko se vsak njun prepir konča s trditvami voditeljev teh držav, da je stanje v BiH slabo in da v BiH lahko pride do spopadov. Zakaj se njune medsebojne grožnje redno selijo v Bosno in Hercegovino? Zakaj, če sta Dodik in Čović v zvestih objemih in si nista izmenjevala poljubov le v kakšne zadnje dele. Ali obstaja ravnotežje oborožitve v BiH? V Banja Luki so opazili rakete srednjega dosega. Fotografije so bile prikazane v medijih. V eni oddaji banjaluške televizije je hujskaški vojaški analitik Miroslav Lazanski potrdil, da je RS v posesti takšnih 28 raket.

Ali so se Nato ali OVSE odzvali zaradi tega orožja? Morda je bil odziv, vendar je ostal skrit javnosti. Torej, očitno je, da ni javnih odzivov na vojaško kršitev Daytonskega sporazuma. Migi 29 so močna oprema tudi po Natovih standardih. Enako velja za rakete dolgega dosega buk in krasnopolj. Srbija te opreme ni kupila od Ruske federacije in Belorusije. Vse je dobila brezplačno in to je resen problem. Če ni plačala, česa je Srbija ostala dolžna temu vojaškemu bloku? Imamo izkušnjo nekakšnega nespametnega poskusa državnega udara v Črni Gori. Mednarodni uradniki zunaj in v BiH se žal ležerno odnašajo do teh problemov. Enak odnos imajo tudi do bistvenega pravnega vprašanja vložitve tožbe BiH za genocid proti Srbiji.

Z vložitvijo tega zahtevka Sarajevo ni prekršilo Ustave ali postopkov, ampak je delovalo zakonito. Poleg spoštovanja postopkov ima ta revizija tudi nekatere moralne razsežnosti, ki bi jih bilo treba spoštovati. Nekateri mednarodni predstavniki se izključno ukvarjajo s političnimi odnosi, za katerimi redno sledijo pritiski za ustvarjanje problemov tej državi. Dodikov in Ivanićev postroj enot v Banja Luki 9. januarja je bil formalnost v primerjavi s tem sumljivim odnosom do očitne kršitve vojaškega dela Daytonskega sporazuma. Javnost je morda beseda, ki se najpogosteje omenja v besedilu Daytonskega mirovnega sporazuma. Danes stojimo v nevednosti in pred zidom skrivnosti. Kaj se skriva za hribom?

Piše: Sead Omeragić