Kaj po izraelskem napadu na Iran in zakaj so za njegov epilog pomembne ameriške volitve?

Piše: Armin Sijamić

V soboto je Iran napadel Izrael, kar je svet pričakoval od začetka oktobra, ko so iranske rakete zasule ozemlje regionalnega rivala. Napad Izraela je bil drugačen od tega iranskega in napoveduje nadaljevanje spopada med državama, medtem ko administracija ameriškega predsednika Josepha Bidna pomaga zavezniku in poskuša preprečiti vojno, ki bo zajela celoten Bližnji vzhod.

Po aprilskem in oktobrskem napadu Irana na Izrael se je zgodil tudi napad v obratni smeri. Napad je visel v zraku in vsi so vedeli, da se bo zgodil, v javnosti pa se je nedavno pojavil zaupni ameriški dokument s podrobnostmi napada oziroma z izraelskimi načrti. O incidentu so Združene države Amerike sprožile preiskavo, medtem ko se ugiba, kaj je bil cilj in kdo bi izdal načrte Izraela.

Toda tudi brez tega incidenta je bilo jasno, da Izrael pripravlja napad in da mu bodo pri tem ZDA pomagale. Najprej so v Izrael dostavili drage in redke ameriške sisteme THAAD, da bi zaščitili Izrael pred novimi iranskimi napadi, skupaj z ameriškimi posadkami. Nato pa so v ameriške baze po vsem Bližnjem vzhodu priletela ameriška bojna letala. Torej, bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo napad zgodil.



Na ameriško vztrajanje Izrael ni napadel jedrskih objektov in naftne industrije. Teheran je obljubil, da bo v Izraelu napadel takšne objekte, če bodo napadeni v Iranu. V strahu pred širjenjem vojne na Bližnjem vzhodu so se ZDA odločile, da na nek način vzpostavijo pravila igre v spopadu dveh regionalnih sil.

Kaj so zadela izraelska letala?

Po izraelskem napadu na Iran je manj podatkov, še posebej javno dostopnih posnetkov, kot o iranskih napadih aprila in v začetku oktobra. Tudi izraelska oblast je bila precej skrivnostna. Z izjavo, da so zadeli, kar so ciljali, so dejali, da menijo, da so Iranu vrnili za predhodne omenjene napade, in opozorili, da bodo ponovno napadli, če bo Teheran povračal.

Iz tega, kar objavljajo različni viri, se lahko sklepa, da je več deset izraelskih letal vstopilo v zračni prostor Jordanije in Sirije, ko pa so bili nad Irakom, so izstrelili rakete proti Iranu. Pri tem so, trdijo nekateri, napadli tudi del sirskega protizračnega obrambnega sistema, ki je zaveznik Irana.

Toda o tem ni podrobnosti, prav tako ne o tem, kako so ZDA pomagale Izraelu pri tem napadu. Bilo bi naivno misliti, da je ameriška vojska, potem ko je sestrelila iranske rakete, ki so letele proti Izraelu, pustila zaveznika pri tem napadu, ki je v bistvu reševal ugled premierja Benjamina Netanyahua in izraelske vojske. Po tem je bil napad podoben aprilskemu napadu Irana.

/qpost/346175

Iran z napadom na Izrael želi novo dinamiko odnosov na Bližnjem vzhodu

Piše: Armin SijamićPo večletnih grožnjah, da bo neposredno napadel Izrael, je Teheran to storil v noči s 13. na 14. april. Ta datum bo ostal zapisan v zgodovini kot eden tistih datumov, ki pomenijo začetek konca ene ere ali začetek ne

Znano je, da je Izrael napadel cilje v provinci Ilam in Khuzistan, ki mejita na Irak, ter cilje v okolici Teherana, ki so oddaljeni približno 500 kilometrov od teh provinc. Izrael naj bi napadel vojaške baze, od koder so bili izstreljeni projektili proti tej državi v dveh omenjenih napadih, ter mesta, kjer se proizvajajo gorivo in komponente za te projektile.

V medijih so se nato pojavili satelitski posnetki, na katerih je videti, da je na nekaterih lokacijah nastala določena škoda, oziroma da so bili nekateri objekti zadeti. Iran je priznal, da sta umrla dva vojaka, naknadno pa sta še dva ranjena umrla. Ajatola Ali Khamenei je sporočil, da učinkov napada ne gre ne precenjevati ne podcenjevati, in napovedal iranski odgovor, brez dodatnih podrobnosti.

(Ne)uspeh Izraela ali Irana?

Iranska stran, čeprav je bil njihov ponos ponovno prizadet, je lahko zadovoljna z izidom napada. Zdi se, da se je iranska protizračna obramba, ki temelji na ruskih, kitajskih in domačih sistemih, dobro odzvala na najboljše rakete z Zahoda, pod pogojem, da je Izrael uporabil svoje najmočnejše adute.

Izraelska opozicija ni skrivala razočaranja nad izidom napada. Vodja opozicije Yair Lapid je dejal, da bi moral Iran „plačati veliko višjo ceno“. Na družbenem omrežju X je zapisal, da je bila „odločitev, da se ne napadejo strateški in ekonomski cilji v Iranu, napačna“, ter dodal, da Iran vodi „os zla“ in da bi moral „visoko plačati za svojo vojaško nastrojenost“.

Vodja stranke Yisrael Beytenu Avigdor Liberman, nekdanji obrambni minister, je dejal, da si bo Iran še naprej prizadeval za pridobitev jedrskega orožja in da bo s svojimi posrednimi silami pošiljal dobičke od prodaje nafte, ter obsodil vlado, ker se „je še enkrat zadovoljila z dejavnostmi, povezanimi z javnimi odnosi“.

Poslanka Tally Gotliv iz stranke Likud premierja Netanyahua je dejala, da omejen napad predstavlja „predajo Bidenovi administraciji“ in zamujeno priložnost, da se Irana izloči iz tirnic jedrskih ambicij, je poročal The Times of Israel.

Z drugimi besedami, omenjeni trojček meni, da bi moral Izrael napasti močneje in tako odgovoriti na drugi iranski napad, tisti iz oktobra, ki je povzročil precej več škode kot aprilski.

/qpost/375049

Drugi iranski napad na Izrael: Uvod v novo fazo vojne ali v dogovor regionalnih akterjev?

Piše: Armin SijamićPrvega oktobra je Iran ponovno napadel Izrael, kar je dogodek, ki je visel v zraku mesece. Vsi so verjeli, da bo do iranskega napada prišlo, a malo je tistih, ki so lahko predvideli, kdaj se bo zgodil. Napad je prišel v t

Bili so tudi drugačni pogledi. Yair Golan, nekdanji general in vodja novo ustanovljene stranke Demokrati, meni, da je bil napad dober, saj je „poškodoval obrambne in ofenzivne zmogljivosti Irana, ne da bi nas potegnil v vojno izčrpavanja“. Dodal je, da je „ameriški pritisk uspel, ali pa je morda vojaški glas razuma deloval za spremembo“, in da če je izmenjava ognja s Teheranom končana, se zdaj „lahko vrnemo k reševanju najpomembnejše stvari, s katero se vlada noče ukvarjati, dogovor o talcih“ v Gazi.

Torej, del izraelske opozicije je zahteval močnejši odgovor Iranu. Del izraelske politične elite vidi iranski jedrski program kot največjo grožnjo Izraelu in da je omejevanje prodaje iranske nafte način, da se Teheran zlomi, vendar to ni mogoče z aktualno oblastjo, ki popušča pod pritiskom Bidenove administracije. Hkrati pa tisti, ki imajo vojaške izkušnje, vsaj v primeru generala Yaira Golana, opozarjajo na posledice dolgotrajne vojne z drugo regionalno silo.

Čakanje na ameriške volitve

Takšne razlike znotraj izraelske politične elite govorijo o tem, kako Netanyahu vodi to vojno in da nikomur ni jasno, kako jo bo in kdaj končal. Zdi se, da Netanyahu zdaj čaka na ameriške volitve, ki bodo potekale naslednji teden, in da bo na podlagi izida odločil, kako naprej voditi vojno.

Ni dvoma, da je Netanyahu na strani Donalda Trumpa, kljub pomoči, ki jo je prejel od Bidenove administracije, katere del je tudi Kamala Harris. Biden je nedavno izjavil, da bi moral Netanyahu imeti v mislih, da je on predsednik, ki je najbolj pomagal Izraelu v njegovi zgodovini, in v začetku junija je dejal, da vojno v Gazi Netanyahu podaljšuje zaradi svoje politične koristi.



Netanyahu je opravil več pogovorov z Bidenom, Harris in Trumpom, zato mu je znano, kakšna politika bo vodena do Izraela v prihodnjem obdobju. Vprašanje je le, od katerega dne. Namreč, če zmaga Kamala Harris, bo Biden do predaje dolžnosti na oblasti ostal še dva meseca in pol. Zmaga Harris bi pomenila, da je morebitna sprememba politike možna že prvi dan po volitvah, v primeru Trumpove zmage pa bi bilo treba na spremembo čakati vsaj do 20. januarja.

Koliko je vsak dan pomemben za dogajanje na Bližnjem vzhodu, govori tudi pisanje medijev od ponedeljka, da Izrael pripravlja nov napad na Iran, kot eden od razlogov pa je naveden nedavni napad z dronom libanonskega Hezbolaha na hišo, v kateri živi Netanyahu. Po drugi strani pa je Iran obljubil maščevanje za sobotni izraelski napad. Pri tem pa oba poznata, da so bili ameriški predsedniki nagnjeni k sprejemanju nekaterih težkih in pomembnih odločitev v zadnjih dneh svojega mandata, gradili so svoje politično dediščino in poskušali popraviti svoje napake in zablode.