Kaj imata skupnega Van der Bellen in Naša stranka: Politični zelenci in liberalci vedno proti nacionalizmu, če ni krščanski

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Čeprav na prvi pogled in površno nič ne povezuje avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellena in Našo stranko, način, kako delujeta s političnih pozicij, jasno pokaže, da je največ tistih, ki se imenujejo liberalci in zeleni, pravzaprav izšlo iz potrebe po političnem dobičku in prevzemu oblasti.

Van der Bellen je bil skoraj tri desetletja član SDP v Avstriji, nato pa je spoznal, da mu to nič ne prinaša, da so zeleni bolj moderni, bolj "in" in nudijo možnost političnega napredka ob dejstvu, da ne zahtevajo nujno spremembe prejšnjih stališč in pogledov.

Z populizmom, ki ga je nedvomno obvladal v SDP, je Van der Bellen precej lahko prodal svoje ideje kupcem političnega liberalizma in ekologije ter se povzpel do predsednika Avstrije. S tega mesta je nedavno Petra Handkeja odlikoval z najvišjim avstrijskim priznanjem.

Če je Nobelov odbor naredil napako in Handkeju podelil nagrado za književnost, je bilo Van der Bellenu dovolj, da mu podeli odlikovanje, čeprav je nedvomno vedel za Handkejevo nečastno preteklost.

Handke je poleg tega, da je ljubitelj vojnih zločincev, kot je Slobodan Milošević, ki mu je šel na sodišče, tudi ponarejevalec zgodovine, ki je izmišljeval, kako so se državljani Sarajeva sami ubijali, ne da bi jih ubile granate zločinske VRS.

„Čeprav prihaja iz progresivne stranke Zelenih Avstrije, Van der Bellen baštini vrsto skrajno kontroverznih in rigidnih stališč,“ bo v odzivu na podelitev nagrade zapisal direktor MC Srebrenica Emir Suljagić.

In prav tako, fasada liberalizma mnogim, kot je Van der Bellen, služi za oblaganje in skrivanje rigidnih politik in stališč, ki nimajo nobene zveze s liberalizmom.

In to je pravzaprav najgloblja povezava med Van der Bellenom in Našo stranko Sarajevo.

Če gremo po vrsti, sta tako predsednik Avstrije kot Naša stranka izšla iz socialdemokratske stranke. Van der Bellen je svojo spremembo opisal kot razvoj „od arogantnega antikapitalista do radodarno levega liberalca”. Naša stranka pa je izšla iz SDP, bolj kot potreba ozko interesne skupine samooklicanih liberalcev po politični moči.

Danes se tako Van der Bellen, kot tudi Naša stranka, ter velik del njim podobnih po Evropi, skrivajo za politično usmerjenostjo, medtem ko so njihova dejanja popolno nasprotje.

Na vrhu Naše stranke sedi zdravnik, v njegovi polikliniki je bila operirana preminula deklica Gadžun, liberalci pa niso niti pomislili, da bi ga zamenjali. Hkrati so „našisti“ v političnem življenju, popolnoma nasprotno liberalizmu, dvignili roke za politike in politike s črnih list, za častilce vojnih zločincev in nosilce antievropskih projektov v Bosni in Hercegovini.

Nato pa so po takšnih potezah, ustvarjajoč privid, da so opozicija znotraj oblasti, ustvarjali toliko hrupa in dvigovali prah, da bi nevedni pomislili, da so prava opozicija, čeprav so bili ključni dejavnik za imenovanje tistih, ki nikoli ne bi smeli biti v institucijah BiH.

Principi liberalizma so tako pri avstrijskem predsedniku kot pri „našistih“ očitno identični in se uporabljajo po potrebi. Tako se bo Naša stranka z vso vnemo in politično najostreje upirala nacionalističnim strankam Bosne in Hercegovine, hkrati pa bo njihov predsednik Edin Forto z veseljem omogočil, da zetovi nacionalističnih strank in njihovih voditeljev postanejo trajni direktorji.

Prav tako bodo „našisti“ govorili o tiraniji in režimu SDA, nato pa pristali, da bodo del oktroirane oblasti, ki jo je vsilil visoki predstavnik mimo volje ljudstva. Nato pa bodo v tej oblasti ti lažni nosilci liberalizma glasovali za sklep, s katerim bodo podrli poslovnik, da bi nacionalistom HDZ omogočili nadzor nad parlamentom.

Nato bodo dali vse od sebe, da se pripravi teren za imenovanje Marina Vukoje v ustavno sodišče. In tako bi se lahko naredil predolg seznam, ki dokazuje, da liberalci Naše stranke „principijelno“ ne bodo sodelovali z bošnjaškimi etničnimi strankami, a so pripravljeni na sodelovanje s HDZ v vseh kombinacijah.

In zato se ne morejo otresti vtisa stavka, ki ga je izrekel Emir Suljagić o obnovi krščanske Evrope. Kajti, gledano tako v EU kot pri nas, ti liberalci, medtem ko govorijo, da jim narodi in vere niso pomembni, so vedno in principijelno na strani nacionalistov s polovičnim predznakom krščanstva, natančneje katoličanstva!