Kaj je EU za nas

V literaturi, ki se ukvarja s regionalnim sodelovanjem držav Zahodnega Balkana, se skoraj soglasno potrjuje, da je članstvo v EU, ob seveda članstvu v zvezi NATO, najpomembnejši cilj teh držav.

Evropske integracije so spodbudile proces sodelovanja v regiji in z njim gredo z roko v roki, kar ne predstavlja presenečenja. Možno članstvo v EU je predstavljalo odločilen motiv v prizadevanjih držav Srednje in Vzhodne Evrope za razvoj stabilnosti, demokracije in gospodarskih reform v devetdesetih letih 20. stoletja.

Na ta način je EU dokazala, da je s svojo privlačno močjo in zgledom dajanja članstva državam Srednje in Vzhodne Evrope lahko „opora“ za politično in gospodarsko tranzicijo.

Sama EU je zgrajena na temeljih regionalnega sodelovanja. Evropa, kot jo poznamo danes, je zgrajena na ostankih Evrope po drugi svetovni vojni, ki so se v veliki meri podobni državam Zahodnega Balkana v letu 2000. Iz te situacije je uspela najti pot okrevanja in vzpostavitve miru prav skozi regionalno sodelovanje in gospodarsko integracijo.

Tudi izbira gospodarske integracije kot osnove za vzpostavitev trajnega miru in okrevanja ni bila naključna. Velike etnične razlike, pa tudi nezaupanje, ki je sledilo po vojni, so bili zelo podobni situaciji, v kateri so se znašle države Zahodnega Balkana po letu 2000.

Gospodarska integracija je privedla do transformacije nekdanjih sovražnikov v prihodnje poslovne partnerje, kar je ustvarilo odnos, ki temelji na skupnih interesih in dobičku. S tem se je zmanjšal „konfliktni potencial“, ki ga je sicer enostavno ustvariti v odsotnosti gospodarskih in osebnih vezi.

Strategija regionalnega pristopa državam Jugovzhodne Evrope, ki je bila uvedena leta 1997, je bila ustvarjena z namenom premagovanja posledic vojne škode s stvarjenjem osnovne stabilnosti in napredka pri demokratizaciji družb.

V primeru Bosne in Hercegovine so bili ti cilji doseženi s podporo izvajanju Splošnega okvirnega sporazuma za mir v Bosni in Hercegovini.

Pristop Bosni in Hercegovini je bil realiziran z ustanovitvijo Svetovalnih delovnih skupin (Consultative Task Force – CTF) leta 1998 na podlagi navodil Evropske unije, ki so vsebovala minimalne zahteve kot predpogoj za začetek izdelave Študije izvedljivosti.

Evropska komisija je leta 1999 predlagala modifikacijo regionalnega pristopa s Procesom stabilizacije in pridruževanja za države Jugovzhodne Evrope (Albanijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo in Zvezno republiko Jugoslavijo), s čimer se je izboljšala do takrat obstoječa politika Evropske unije do držav regije.

Proces predvideva podpis sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju – nove vrste pogodbenega odnosa EU, katerega cilj je stabilizacija držav v regiji s približevanjem evropskim integracijam. Sporazumi o stabilizaciji in pridruževanju so prilagojeni okoliščinam v posamezni državi.

Po oblikovanju Svetovalnih delovnih skupin je EU marca 2000 s Smernicami za Bosno in Hercegovino (Pot načrta) označila smer reform, nujnih za nadaljnjo kvalifikacijo v evropskih integracijah.

Reformi sta se nanašali na sprejetje političnih in gospodarskih ukrepov ter ukrepov na področju varstva človekovih pravic, demokracije in vladavine prava, razdeljenih v 18 pogojev. Lahko se ugotovi, da se je prvotna prostovoljna harmonizacija zakonodaje Bosne in Hercegovine z deli acquis začela leta 2000, med izpolnjevanjem pogojev iz Pot načrta.

Od leta 2002 Evropska komisija redno spremlja stanje in proces evrointegracij držav Zahodnega Balkana in vsako leto sestavi Poročila o napredku posamezne države, da bi ga predstavila Evropskemu svetu in Evropskemu parlamentu.

V Poročilu se po isti strukturi vsako leto ocenjuje stanje v državi glede na določena merila iz Köbenhavna. Torej gre za analizo stanja glede političnih in gospodarskih meril za članstvo ter sprejetje ocene sposobnosti države za izvajanje evropskih standardov, torej za usklajevanje državnih zakonodaj in politik s pravnim redom EU.

Z določitvijo meril iz Köbenhavna leta 1993 je bilo prvič v zgodovini širitev Skupnosti in Unije opredeljeno, katera vprašanja oziroma pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi država lahko postala članica Unije. Pri vseh prejšnjih širitvah so bili pogoji pristopa predmet sporazuma o pristopu med članicami Unije in državo kandidatko.

Bosna in Hercegovina sodeluje v Procesu stabilizacije in pridruževanja. Začasni sporazum se uporablja od leta 2008. Izvajanje Začasnega sporazuma v Bosni in Hercegovini je še vedno neenakomerno. Država še vedno krši PS zaradi neusklajenosti z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravili o državni pomoči.

V okviru Procesa stabilizacije in pridruževanja Bosna in Hercegovina še naprej konstruktivno sodeluje z EU v strukturnem dialogu o pravosodju. Proces je bil vzpostavljen z namenom nadaljnje konsolidacije neodvisnega, učinkovitega, nepristranskega in odgovornega pravosodnega sistema v skladu z ustreznimi standardi EU.