Kaj je Aida za Bakirja, Dragana in Mladena?

Koga danes, 28. decembra 2014. leta, zanima usoda obupanih delavcev propadlih nekdanjih gospodarskih velikanov iz Tuzle?

Medtem ko sneži, divjajo temperature pod ničlo in delavci iz Tuzle ne vedo, kakšna usoda jih čaka, kot tudi ne večina državljanov Bosne in Hercegovine, ki živijo iz dneva v dan s plačami, ki že dolgo niso več dostojne za normalno življenje, tako oblast kot opozicija mirno opazujeta razplet.

Opozicijo ni briga. Naj se oblast ukvarja z delavci, propadlimi privatizacijami, brezposelnostjo... Izvolili so jih, naj jim bo. Naj se nihče ne pritožuje.

Vodja HDZ BiH Dragan Čović, še vedno omamljen od »božične skrivnosti«, je danes zjutraj pohitel na »glasovanje«. Kakšen absurd!?

Šef naše države glasuje za šefa sosednje države. In daje izjave, kaj nam pomeni izvolitev hrvaškega predsednika.

Kaj Čovića pomenijo delavci tuzlanske »Aide«? Nič. Morda je za njih že slišal. In niso v njegovi »županiji«. Dejstvo, da bi se kot šef države Bosne in Hercegovine, ki je prisegel na podlagi Ustave Bosne in Hercegovine, moral ukvarjati s to težavo, ne pomeni nič.

Delavci »Aide« niso njegova skrb.

Namestnik predsednika SDA Bakir Izetbegović je verjetno »zaposlen z delom« pri popravilu na tisoče domov, ki so jih prizadele poplave.

V predvolilni kampanji je obljubil, da bodo do zime obnovljene vse hiše. In treba je zaposliti 100.000 ljudi. To ni lahko delo.

Ali pa je izkoristil ta nedeljski dan za počitek, medtem ko je iz topline svojega doma na Poljinah gledal, kako sneži v Sarajevu, ob kaminu pa prasketa ogenj.

Ne smemo mu zameriti, kdo bi zdaj vse to motil zaradi nekih ljudi iz Tuzle.

Delavci »Aide« niso niti njegova skrb.

In prvi mož PDP-ja Mladen Ivanić se je pravkar vrnil iz Beograda. Pogovarjal se je z Vučićem in Nikolićem, dogovorili so se za dobro sodelovanje. To meddržavno.

Zdaj mora Ivanić razmišljati, kam bo šel za novo leto. Nato pa pride božič, nato kup ne-delovnih dni, saj je on srbski član Predsedstva BiH in normalno deluje v skladu z zakoni RS. 

Ko bolje premislimo, zakaj bi Ivanić po tem zimskem neurju razmišljal o nekih ljudeh iz Tuzle, ki »hodijo« do meje in se nato vračajo nazaj. Niso iz njegovega entiteta.

Delavci »Aide« seveda niso niti njegova skrb.

Posebej za usodo Tuzlčanov se ne skrbi niti prvi mož Demokratske fronte Željko Komšić. Vstopilo se je v oblast, zdaj je treba razdeliti svoje ljudi na položaje. Kdo bi zdaj mislil na kaj drugega.

Če bi morali zdaj odgovoriti na to vprašanje, bi zagotovo tako Izetbegović, kot Čović in Ivanić soglasno sporočili, da to ni v pristojnosti Predsedstva BiH.

Ta goreči problem, ki grozi, da preraste v požar z nepredvidljivimi posledicami, ni skrb niti nižje ravni, tiste entitetne.

Pravijo, da mora rešiti kantonalni nivo. In kantoni so zgodba zase. Vlečenje, natezanje, zakonodajna oblast se je konstituirala. A bog pomagaj, če bodo tako nadaljevali, bodo ostali do poletja.

In vsem je všeč takšna nakazano urejena država, v kateri se že 19 let odlično ve, kdo je, kdo pije, in kdo plačuje račun, pristojnosti pa so fantastično razdeljene tako, da se, ko se z njimi igrajo kot s pingpong žogico, problemi, s katerimi se soočajo državljani, ponovno vrnejo na začetek.

Prepletene pristojnosti in Dayton so svetinja in najboljši izgovor. Tako »našim« kot »vašim« in »njihovim«.

Čigava skrb so torej delavci »Aide«? Čigava skrb smo vsi mi, ki lahko že jutri končamo na poti proti kakšnemu od mejnih prehodov?

Kdor ugasne luč zadnji, naj jo ugasne. Bila je šala, ko nam je bil dovoljen brezvizni režim. Danes to ni več šala. Na žalost je to naša realnost.

In kdor ugasne luč, naj ne prebuja iz sna ne oblasti ne opozicije.