Kaj bi na Izetbegovićevem mestu storili Ivanić in Vučić

Zadnjih deset dni smo priča eni od morda najbolj absurdnih situacij v Bosni in Hercegovini, piše Patria.   

Tisti, ki od septembra lani vztrajno zanikajo državne institucije in njihove odločitve, plačujejo 30 milijonov dolarjev lobističnim hišam v ZDA, da bi uničili BiH, organizirajo neustavne referendume, postrojijo pripadnike oboroženih sil BiH na svojo roko... danes se javljajo v vlogi zagrizenih zaščitnikov države in njenih institucij.

Vsi po vrsti, od Mladena Ivanića, preko Milorada Dodika do Nedeljka Ćubrilovića, se sklicujejo na Ustavo BiH. Absurdno in žalitev inteligence vseh državljanov te države!

Isti tisti Ivanić, ki je sam priznal, da ga je Dodik prisilil, da je neustavno izvedel vojsko na ulice, ker bi ga sicer označili za izdajalca srbskega naroda, je danes, očitno pozabljajoč, kaj je sam storil, rekel:

- Dokle bo segalo dodvoravanje lastnemu okolju? V BiH se ne more zgoditi odločanje samo po volji enega naroda.

Ali je to vprašanje Ivanić morda postavil Dodiku, ko je 25. septembra organiziral neustavni referendum, ali je kot predsedujoči Predsedstva BiH (suvereni predsednik, kot bi sam dejal) pozval državljane v Republiki Srpski, naj se udeležijo glasovanja.

Sam je to storil, s čimer je prekršil odločbo Ustavnega sodišča BiH, zaradi česar je bila na Okrožnem sodišču BiH odprta preiskava, on pa je eden od osumljenih.

Ivanić se ni branil dodvoravanja lastnemu okolju 9. januarja in je brez soglasja Bakirja Izetbegovića, ob pričakovanem premočanju Dragana Čovića, kot tretja tretjina vrhovnega poveljnika izvedel svojo tretjino pripadnikov OS BiH na banjaluški Trg Krajine.

Ivanić, ki velja za izjemno zvitega in pragmatičnega politika, je zavestno pogazil Ustavo te države, katere šef je, ker ni želel nositi epiteta izdajalca svojega naroda.

Zakaj bi potem Izetbegović nosil epitet izdajalca te države, Bošnjakov kot največjih žrtev, a brez zmanjševanja pomena, in žrtev drugih narodov v tej državi?

Če bi bila situacija slučajno obrnjena, kaj bi storil Ivanić? Kako bi postopal Vučić? 

In čemu takšen halo političarjev iz Republike Srpske, ki je sestavni del države, ki je preživela agresijo in genocid?

To, kar se zdaj počne, je le pričakovano nadaljevanje 24 let dolge poti k pravici in resnici, kar pričakujejo žrtve. Odločitev o vložitvi zahteve za revizijo sodbe ni nikakršno presenečenje. Kakšen bo odgovor Mednarodnega sodišča za pravno pomoč v Haagu, ostaja, da se vidi. Morda bo na samem začetku zavrnilo zahtevo za revizijo, morda pa bo postopek izpeljan do konca.

Izida v tem trenutku nihče ne pozna, zato pa so se Ivanić in Dodik, s pomočjo Aleksandra Vučića in Tomislava Nikolića, pohiteli, da za vse obtožijo Izetbegovića. In za ustvarjanje nestabilnosti v regiji in za oddaljevanje od sprave.

Ali se je mogoče sploh priti do resnične in iskrene sprave, če se ne želi priznati, da je en režim, na čelu katerega je bil Slobodan Milošević, zagrešil agresijo in genocid v BiH?

Samo resnica o dogodkih v vojnih krvavih letih je lahko edina prava pot k spravi.

Če bi Srbija, današnja evropsko usmerjena, imela dovolj moči in poguma, da sprejme resolucijo o storjenem genocidu v Srebrenici, če bi dala navodilo politikom iz RS, da se v Parlamentu BiH sprejme zakon o zanikanju genocida, in če bi isto storila tudi pri sebi, če Rusija v Varnostnem svetu ZN pred dvema letoma ne bi vložila veta na britansko resolucijo o Srebrenici, bi danes zagotovo imeli drugačno situacijo na teh prostorih.

Marsikaj bi bilo drugače, če bi Vučić pred dvema letoma ne trošil energije na lobiranje proti britanski resoluciji, temveč bi jo usmeril k svoji državi in državljanom, da bi jim odprl oči in prikazal pravo resnico o vojni v BiH in sodelovanju Srbije v njej. Marsikaj bi bilo drugače, če bi Srbija začela obračunavati z vsemi zločinci, ki so si okrvavili roke v BiH, danes pa prosto hodijo po Beogradu in drugih mestih. 

Srbija bi s temi potezi pokazala, da je resnično pripravljena na resnično in iskreno spravo, ne pa na tisto, o kateri Vučić govori za obliko.

Kako bi se velika Nemčija okrevala po drugi svetovni vojni in postala to, kar je danes, če ne bi bilo Nürnberškega procesa in velikega Willyja Brandta. Ta je med enim od svojih obiskov Poljske pokleknil pred spomenikom Poljakom, žrtvam nacizma.

Ta način opravičevanja v imenu lastnega naroda za storjene zločine je postal standard na svetu. S tem dejanjem je Nemčija častno priznala svojo krivdo in začela postajati resnično demokratična država.