Srbija in Hrvaška ne moreta obvladati Bosne in Hercegovine, ne da bi v njej izvedli genocid nad Bošnjaki

Pogovor: Delvin Kovač

Bosna in Hercegovina danes praznuje dan državnosti, datum, ko je pred natanko 80 leti potekalo prvo zasedanje Zveznega protifašističnega sveta narodne osvoboditve Bosne in Hercegovine (ZAVNOBiH). V Mrkonjić Gradu je 25. novembra 1943. sprejet sklep o obnovi državnosti Bosne in Hercegovine.

To je bil povod za pogovor z zgodovinarjem in višjim znanstvenim sodelavcem Inštituta za raziskovanje zločinov proti človeštvu in mednarodnemu pravu Univerze v Sarajevu Amirom Klikom.

Ob čestitkah vsem državljanom Bosne in Hercegovine je Kliko spregovoril o pomenu prvega zasedanja ZAVNOBiH-a, takrat sprejetih odločitvah ter o našem nenehnem boju za ohranitev naše edine domovine Bosne in Hercegovine in obrambi pred nenehnimi napadi »sosednjih okupatorjev«.

Kje je Bosna in Hercegovina danes, 80 let po prvem zasedanju ZAVNOBiH-a?

Kliko: Odločitve, sprejete na prvem zasedanju ZAVNOBiH-a 25. novembra 1943. v Mrkonjić Gradu, so za našo državo izjemnega zgodovinskega pomena. Gre za najpomembnejši pravni akt moderne zgodovine Bosne in Hercegovine, na katerem temelji tudi njena sedanja neodvisnost.

Bosna in Hercegovina ni, kot poskušajo njeni sovražniki prikazati, nastala v Mrkonjić Gradu kot komunistična tvorba na škodo Srbije in Hrvaške. Tisti, ki so pred 80 leti sprejemali te odločitve, so bili izjemno dobro seznanjeni, da je na območju današnje Bosne in Hercegovine že več sto let pred tem obstajala samostojna bosanska država, da je to območje geografsko samostojna celota.

Torej, komunisti leta 1943. niso izumili BiH, ampak so se odločili obnoviti njeno državnost in jo narediti enakopravno z drugimi članicami bodoče Jugoslavije. Ob sprejemanju te resolucije je bilo poudarjeno, da bodo tudi bosansko-hercegovski Muslimani enakopravni z drugimi narodi, s čimer je bilo rešeno nacionalno vprašanje Bošnjakov, ki do takrat niso bili priznani in so bili poimenovani z različnimi imeni, celo obravnavani kot Srbi in Hrvati.

Čeprav se je nacionalno vprašanje Muslimanov začelo reševati na prvem zasedanju ZAVNOBiH-a, sklepov s tega zasedanja v Mrkonjić Gradu niso spoštovali niti nekaj desetletij kasneje, tako da so se Muslimani, ne le iz Bosne in Hercegovine, ampak tudi iz Sandžaka in drugih jugoslovanskih območij, lahko nacionalno izrekali šele na popisu prebivalstva leta 1971.

Z ustavo iz leta 1974. je bil zaključen proces njihove nacionalne identifikacije kot samostojnega naroda. S to ustavo je bil razširjen tudi pomen odločitev, sprejetih na ZAVNOBiH-u, saj so republike praktično postale države v okviru SFRJ. To se bo izkazalo za še posebej pomembno 17 let kasneje, torej konec leta 1991., ko se je začel proces razpada Jugoslavije in ko se je v reševanje te krize vključila mednarodna skupnost z oblikovanjem arbitražne (Badinterjeve) komisije za preučitev stanja v Jugoslaviji.

Komisija je ugotovila, da ne gre za secesijo, ampak za disolucijo, kar je pomembna razlika. Zato je mednarodni skupnosti predlagala, da vsem jugoslovanskim republikam omogoči pot do neodvisnosti. Badinterjeva komisija je tudi Bosno in Hercegovino prepoznala kot enakopravno republiko, Muslimane pa kot narod.

Mednarodna skupnost je Bosni in Hercegovini predlagala, da se odloči za neodvisnost pod pogojem referendumske izjasnitve državljanov. Referendumsko vprašanje državljanom Bosne in Hercegovine 29. februarja in 1. marca 1992. je bilo: »Ali ste za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, državo enakopravnih državljanov, narodov BiH – Muslimanov, Srbov, Hrvatov in pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo?« S tem referendumskim vprašanjem so državljane dobesedno vprašali, ali so za Bosno in Hercegovino, kot je bila določena na ZAVNOBiH-u v Mrkonjić Gradu leta 1943.

Pot Bosne in Hercegovine do mednarodno priznane neodvisnosti je v vsakem pogledu povsem čista in zakonita, za razliko od entitete Republika srbska, iz katere že dlje časa napovedujejo odcepitev, vendar nima nobenega pravnega elementa, da bi to tudi uresničila. To, kar napoveduje Milorad Dodik, je povsem drugačno od poti Bosne in Hercegovine do neodvisnosti. Nastanek RS januarja 1992. je bil povsem nezakonit in nelegitimen, zgodba o njeni neodvisnosti pa nima niti enega samega pravnega elementa, ki bi ga podprl kdo v mednarodni skupnosti.

V zadnjih 30 letih smo v stalnem položaju, da se borimo za ohranitev Bosne in Hercegovine. Pravzaprav to ne traja samo 30 let, ampak od 19. stoletja, ko so bile v Osmanskem cesarstvu ustanovljene avtonomne kneževine – črnogorska in srbska, ki sta že takrat pokazali jasne namere po teritorialni širitvi na ozemlje Bosne in Hercegovine. Od takrat do danes traja ta nenehen boj, sosednje države si prisvajajo ozemlje Bosne in Hercegovine.

To stanje živimo 30 let, vendar so ga živele tudi generacije pred nami. Šele komunisti so s svojo državo te ideje blokirali za nekaj desetletij. Natančneje, od leta 1945. je Zveza komunistov Jugoslavije za 40 let prekinila to zgodbo o prisvajanju Bosne s strani Srbije, Črne Gore in Hrvaške, torej zgodbo o njuni medsebojni delitvi ozemlja naše države. Z razpadom Jugoslavije se je ta zgodba ponovno aktualizirala in traja vse do današnjega dne.

Generacije v Bosni in Hercegovini smo že prisiljene voditi boj za obstoj, ozemeljsko celovitost in neodvisnost svoje države. V zadnjih 15 letih lahko rečemo, da Črna gora nima teritorialnih ambicij do Bosne in Hercegovine, in sicer zato, ker je del ozemlja Bosne in Hercegovine, ki si ga je Črna gora želela, pripadel zdaj Republiki srbski, in to je vzhodna Hercegovina. Če bi imela kakšne ambicije, bi bile te usmerjene proti RS in vzhodni Hercegovini, česar seveda ne sme niti poskusiti zaradi strahu pred Srbijo. Tako da je problem Bosne in Hercegovine ostal le pri teritorialnih prisvajanjih med Srbijo in Hrvaško, kar doživljamo vsak dan.

Poleg tega, da se v Bosni in Hercegovini borimo z zunanjimi sovražniki, našimi zahodnimi in vzhodnimi sosedi, se soočamo tudi z notranjimi protibosanskimi silami, ki so praktično izpostave teh zunanjih sovražnikov. Kako se s tem spopasti?

Kliko: V preteklosti se je pokazalo, da so ti veliki okupatorji, najprej Osmanlije, nato Avstro-Ogrska, celo Nemci, Bosno in Hercegovino obvladovali z orožjem in lastno vojsko, in niso imeli potrebe po utrjevanju oblasti z metodami genocida, preganjanja in uničevanja domačega prebivalstva. Toda ti mali okupatorji, nekoč Črna gora, Srbija in Hrvaška še vedno, nimajo moči, da bi z lastno vojsko in orožjem obvladali Bosno in Hercegovino in utrdili svojo oblast. In tako so se v 19. stoletju odločili nacionalizirati nekatere bosanske narode v svoj narod.

Bosanski pravoslavci se do 19. stoletja niso čutili Srbe. Kneževina Srbija je najprej izvedla posrbitev bosanskih pravoslavcev, nato pa jim vsilila idejo, da naj bi vsi Srbi živeli v eni državi. Na ta način jih je začela uporabljati kot sredstvo za uresničitev svojih teritorialnih ciljev v Bosni in Hercegovini. Enako je storila Hrvaška.

Z prihodom Avstro-Ogrske v Bosno in Hercegovino se je iz Hrvaške širil nacionalni vpliv na bosanske katolike, čeprav je pri njih obstajalo določeno odpor proti hrvatizaciji. Vendar pa so do sredine 20. stoletja bosanski katoliki bili hrvatizirani, ter jim je bila vsiljena ideja, da morajo živeti v isti državi s Hrvati iz Hrvaške.

Neodvisna država Hrvaška (NDH) je med drugo svetovno vojno poskušala s silo hrvatizirati tudi bosanske Muslimane, da bi jim vsilila idejo združitve Bosne in Hercegovine s Hrvaško. Sovražniki Bosne in Hercegovine so v določenih političnih silah v Zagrebu in Beogradu, vendar so prisiljeni uporabljati del prebivalstva BiH proti Bosni in Hercegovini. Bosansko-hercegovski Srbi in Hrvati, ki si prizadevajo uničiti Bosno in Hercegovino, so dejansko sredstvo za uresničitev velesrbskih in velikovnečih ciljev Srbije in Hrvaške.

Na kakšen način to počnejo?

Kliko: Ker v Bosni in Hercegovini noben narod ni v absolutni večini, potem ti mali okupatorji iz našega sosedstva z metodami genocida krepijo moč naroda, na katerega se opirajo pri svoji politiki. Srbija ne more obvladati Bosne in Hercegovine z odstotkom Srbov v Bosni in Hercegovini, ne da bi izvedla genocid in zmanjšala število hrvaške in bošnjaške populacije. Enako tudi Hrvaška.

Tukaj je primer NDH, ki je izvajala genocid nad Srbi, pri čemer je uporabljala bosanske katolike in Muslimane. Ni mogla dolgotrajno načrtovati svoje oblasti tukaj, ne da bi demografsko okrepila narod, na katerega se je opirala med okupacijo. Krepi ga tako, da ta narod uporablja za izvajanje genocida nad narodom, ki predstavlja problem.

V devetdesetih letih, ker sta tako Srbija kot Hrvaška želeli preko domačih – bosanskih Srbov in Hrvatov medsebojno razdeliti Bosno in Hercegovino, jima je na poti stal velik delež Bošnjakov. In iz tega razloga sta se poslužila sredstev, ki jih obsoja ves svet – metod genocida, preganjanja, etničnega čiščenja.

Kako se s tem spopasti?

Kliko: Mi iz Bosne in Hercegovine se s tem ne moremo spopasti. Teritorialne pretenzije iz Srbije in Hrvaške trajajo že več kot 150 let, kar pomeni, da so močne in da imajo kontinuiteto. To je neprekinjena politika, ki traja. Pogosti poskusi, da bi jih uresničili, kažejo, da se s tem ni lahko spopasti. Mi iz Bosne in Hercegovine se ne moremo spopasti. Prebivalci Bosne in Hercegovine, ki so za Bosno in Hercegovino, kot je bila opredeljena na zasedanju ZAVNOBiH-a, na referendumskem vprašanju, na koncu pa tudi v Daytonskem sporazumu, ne morejo ničesar spremeniti.

Lahko se spremeni, če bi se bosansko-hercegovski Srbi in Hrvati prenehali uporabljati kot sredstvo za uresničitev velesrbskih in velikovnečih politik Srbije in Hrvaške. Torej, nihče iz Sarajeva ne more nikogar v Banja Luki, Grudah ali Livnu prepričati, da je to domovina vseh prebivalcev Bosne in Hercegovine, ne glede na njihovo versko in narodno pripadnost, in da naj podprejo Bosno in Hercegovino. Njih lahko prepričajo le tisti, ki jih vodijo, in to sta Zagreb in Beograd.

Vendar sem prepričan, da se to ne bo zgodilo, še posebej ne v Beogradu in Srbiji. V Srbiji nikoli ne bo na oblast prišla politika, ki bo obrnila ploščo, iskreno podprla Bosno in Hercegovino ter prepričala bosanske Srbe, da sprejmejo Bosno in Hercegovino in da znotraj nje, kot eden njenih konstitutivnih narodov, rešujejo svoj status na zakonit in legitimen način. Srbija bo vedno poskušala razdeliti Bosno in Hercegovino in si prisvojiti njen znaten del. To je bilo nakazano že v pretekli agresiji 1992-1995. s konturami Republike srbske.

V nasprotju s tem pa na Hrvaškem, tako v oblasti kot med prebivalstvom, vedno obstajajo sile, ki podpirajo Bosno in Hercegovino – celovito, neodvisno, takšno, kot je, in poskušajo bosanskim Hrvatom sugerirati, naj sprejmejo Bosno in Hercegovino kot svojo domovino.

Zgodovina je pokazala, da se je to lahko rešilo le na represiven način, kot so to storili komunisti. In oni so s svojim represivnim aparatom to vzdrževali. V Mrkonjić Gradu so opredelili, kakšna je Bosna in Hercegovina, in vsi, ki delujejo proti takšni Bosni in Hercegovini, imajo težave z zakonom in bodo sankcionirani. Ker pa smo izčrpali vse možnosti, nam preostane le mednarodna skupnost, ki ima mehanizme prisile in prepričevanja za rešitev problema, na podoben način, kot so to storili komunisti.

Mednarodna skupnost je marca 1992. odločno dejala, da je Bosna in Hercegovina mednarodno priznana država, da jo podpiramo, in nato je sledila serija priznanj. Vendar pa se je na žalost tu vse ustavilo. Po nedvoumnem priznanju Bosne in Hercegovine kot neodvisne države, mednarodna skupnost – čeprav verbalno – nikoli resnično ni stala za takšno Bosno in Hercegovino, kot jo je priznala. Tukaj ima svojega visokega predstavnika, veleposlanike in preko njih lahko sankcionira vse politike, institucije, nevladne organizacije, posameznike, ki delujejo proti Bosni in Hercegovini. Nekateri mehanizmi so že bili sproženi, kot je na primer ameriški »črni seznam«, ki pa v praksi ne pomeni nič.

Mednarodna skupnost lahko preprosto politično eliminira Milorada Dodika. Če bi imela voljo, lahko reši situacijo na represiven način, ne z goli otoki, kot so to počeli v Jugoslaviji, ampak obstajajo različni oblik represije. Torej, politikom in posameznikom, ki delujejo proti Bosni in Hercegovini, onemogočiti vstop v svoje države, jim odreči gostoljubje, na različne načine sankcionirati njihovo delovanje. In z metodami prepričevanja, torej z denarjem, z onemogočanjem investicij.

Če smo mi nemoči in če je vse odvisno od mednarodne skupnosti, kakšna je potem naša usoda?

Kliko: Brez dvoma, naša bližnja prihodnost bo enaka naši daljni preteklosti. In to – medtem ko spimo, hodimo, delamo – je boj za Bosno in Hercegovino. V zadnjih 30 letih to vsakodnevno počnemo, vsak na svoj način. In naša prihodnost bo takšna. Nič se ne bo spremenilo, razen če mednarodna skupnost ne izvede pritiska. Nama pa ostaja, da vztrajamo v boju za ohranitev Bosne in Hercegovine, to je naša usoda.

Vendar pa se zdi, da ni le naša, zdi se, da je to usoda tudi Črnogorcev. Črnogorci in Bošnjaki so edina dva evropska naroda, ki so večinski v svojih državah, a so najbolj ogroženi. Tudi Črnogorci se od razglasitve neodvisnosti nenehno borijo, da jo ohranijo pred nacionalističnimi in centralističnimi silami iz Srbije. In seveda Albanci na Kosovu, čeprav so pri njih pogoji drugačni.

Bosna in Hercegovina, Kosovo in Črna gora bodo v prihodnosti očitno morale vložiti veliko energije za ohranitev svoje državne neodvisnosti in ozemeljske celovitosti. Ti trije narodi, ki jim je mar, da njihove domovine postanejo države, morajo prevzeti to nalogo in se zavedati, da bodo morali voditi ta boj in ga predati svojim potomcem.

Mi v Bosni in Hercegovini se borimo za ohranitev naše domovine kot civilizirane družbe enakopravnih narodov, državljanov in posameznikov, in ta boj moramo predati v dediščino svojim potomcem. Oni ga morajo nadaljevati. Kolikor dolgo traja kontinuiteta napadov na Bosno in Hercegovino, toliko dolgo mora trajati tudi odpor iz Bosne in Hercegovine, oziroma nasprotovanje tem okupatorskim težnjam iz sosedstva. Ne smemo pasti.

Dejstvo je, da je politična situacija takšna, da se zdi, da so elementi v Bosni in Hercegovini, ki so za Bosno in Hercegovino, zdaj v defenzivi, vendar to ne pomeni, da so poraženi. Ker se je pokazalo, da ostrina sovražne ofenzive prebudi ta bosanski element, ga okrepi in ga uvrsti v en ešalon, en stroj. In v preteklosti, kolikor dolgo je trajal kontinuitet napadov na Bosno in Hercegovino, toliko dolgo je trajal tudi kontinuitet odpora. Nismo se samo mi iz 90. let upirali delitvi Bosne in Hercegovine, temu so se upirale tudi tiste generacije pred nami. Pa tudi te odločitve ZAVNOBiH-a so najjasnejši pokazatelj odpora delitvi Bosne in Hercegovine med Srbijo, Črno goro in Hrvaško.

Mi, ki se zdaj borimo za Bosno in Hercegovino, smo ta boj prejeli v dediščino od naših prejšnjih generacij. Kolikor dolgo se bo nadaljeval napad na Bosno in Hercegovino, toliko dolgo se mora nadaljevati tudi odpor proti tem napadom. Na nas je obveznost, da generacije, ki jih zdaj rojevamo, naučimo, da se za Bosno in Hercegovino v mirnem času borijo z diplomatskimi, političnimi sredstvi in na različne druge načine, in ne daj Bože v vojnih, kot smo se mi.

Ne smemo obupati pred tistimi, ki delujejo proti Bosni in Hercegovini. Zdi se mi, da so se zdaj domislili, da v ta korpus, ki je za Bosno in Hercegovino, vržejo kost, da bi se mi sami medsebojno izčrpali, da bi oni potem zmagoslavno vstopili na opustošeno bojišče. To se ne sme zgoditi.