Srbija bi lahko ostala brez nafte, Hrvaška mora po nalogu EU ustaviti dobavo

Sarajevo, (Patria) - Po pisanju Nacionala imata gospodarski minister Tomislav Ćorić in uprava hrvaškega operaterja domačega naftovoda JANAF še sedem tednov časa, da začneta izvajati odločitev Sveta EU o prepovedi dobave surove nafte srbski naftni družbi NIS, ki je v večinski lasti ruskega Gazpromnjefta, dolgoletnega JANAF-ovega partnerja in zakupnika. Ta korak bo morala uprava JANAF-a sprejeti po tem, ko je 15. marca Svet EU v okviru četrtega svežnja sankcij proti Rusiji sprejel odločitev o prepovedi vseh poslovnih transakcij s podjetji iz držav izven Unije, ki so v večinski lasti ruskih državnih podjetij. Ta odločitev stopi v veljavo 15. maja. NIS je pomemben JANAF-ov partner, saj s hrvaškim naftovodom vsako leto prepelje okoli tri milijone ton surove nafte za potrebe svoje rafinerije v Pančevem in obrata za proizvodnjo maziv v Novem Sadu. Na podlagi tega sodelovanja JANAF vsako leto ustvari okoli 40 milijonov evrov prihodkov, kar je skoraj tretjina njegovih letnih prihodkov.

Z odločbo Sveta EU št. 2022/430 z dne 15. marca 2022 je bila dopolnjena in razširjena prejšnja Odločba 2014/512/ ZVSP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejavnostmi Rusije, ki destabilizirajo razmere v Ukrajini, v členu 1 pa je bil dodan določba, ki med drugim prepoveduje „neposredno ali posredno sodelovanje v kakršni koli transakciji s pravno osebo, subjektom ali organom s poslovnim nastanom izven Unije, v katerih imajo lastniški delež, neposredno ali posredno, več kot 50-odstotni delež subjekta iz Priloge X“ ali „pravno osebo, subjekt ali organ, ki deluje za račun subjekta iz točke (a) ali (b) tega odstavka ali po njegovih navodilih“. V Prilogi X, na katero se sklicuje člen, je na dolgem seznamu ruskih podjetij v državni lasti, na katera se nanaša prepoved, navedeno tudi rusko naftno podjetje Rosneft, Transneft in Gazpromnjeft. Naftna družba Gazpromnjeft je večinski lastnik Naftne industrije Srbije (NIS), v kateri ima 56,15-odstotni delež, 29,87 odstotka delnic pa je v lasti srbske države.

Nacional je zaprosil za komentar nastale situacije, torej zahtevani prenehanje dobave surove nafte srbskemu NIS-u in možne posledice za poslovanje JANAF-a, tako od uprave tega podjetja kot od Ministrstva za gospodarstvo in trajnostni razvoj Tomislava Ćorića. Obe strani sta se odločili ostati nedosegljivi, izogniti se odgovorom na vprašanja in komentirati aktualno situacijo.

JANAF je sredi januarja letos z NIS-om sklenil novo pogodbo o transportu surove nafte, s katero je srbsko podjetje zakupilo transportne zmogljivosti JANAF-a po načelu „polno za prazno“ v količini 3,2 milijona ton nafte z možnostjo odstopanja +/- 10 odstotkov, kar je približno 16 odstotkov instaliranih zmogljivosti naftovoda. S to pogodbo je po takratni izjavi predsednika uprave JANAF-a Stjepana Adanića NIS zakupil celo nekoliko večje zmogljivosti naftovoda kot v preteklih letih. Vendar pa bi morala biti pogodba, čeprav podpisana pred samo dvema mesecema, na podlagi Odločbe Sveta EU razveljavljena, nafta pa bi namesto v NIS-ovo rafinerijo v Pančevem morala teči proti drugim rafinerijam v EU.

V Srbiji z velikim pričakovanjem pričakujejo, kako se bo Hrvaška odzvala na odločitev, ki jo je objavilo Evropsko svetu, ali jo bo spoštovala in izvedla, saj ima ta odziv Hrvaške lahko usodne posledice za Srbijo, celo odločitev, ali bo Srbija zdaj morala spremeniti svojo splošno zunanjo politiko.

Kot je znano, se je Srbija – ki trdi, da želi postati članica EU, a hkrati vzdržuje zelo tesne odnose z Rusijo – zaradi tega „sedenja na dveh stolih“ znašla v zelo neprijetnem položaju zaradi ruske agresije na Ukrajino. Čeprav je v Združenih narodih podprla resolucijo o obsodbi te agresije, ni uvedla sankcij proti Rusiji, kar od nje zahteva Evropska unija in druge zahodne sile. Srbski predsednik Aleksandar Vučić se že več dni pritožuje, da se na Srbijo izvaja pritisk z obeh strani, saj Zahod zahteva, da se Srbija pridruži sankcijam, Rusija pa grozi, da bo v tem primeru povsem ohladila odnose s Srbijo ter prenehala nuditi izjemno pomembno podporo glede Kosova v Varnostnem svetu OZN. Ko je bila sprejeta odločitev Evropske unije o uvedbi sankcij tudi Gazpromnjeftu, so v Srbiji to razumeli kot še en, doslej najtežji pritisk na Srbijo, da – kandidatka za članstvo v EU – uskladi svojo politiko s politiko EU in se pridruži politiki sankcij Evropske unije. Vučić je tej odločitvi EU, ki je pogubna za Srbijo, posvetil konec prejšnjega tedna skoraj vseh 90 minut gostovanja v zelo gledani oddaji srbske televizijske mreže Prva TV, kjer se je skoraj zjokal, ko je najširši srbski javnosti pojasnjeval, da je v težkem položaju.

Namreč, po tem, ko JANAF prekine sodelovanje z Naftno industrijo Srbije, bo zelo hitro nastala za Srbijo izjemno nevarna situacija, saj je Naftna industrija Srbije edini dobavitelj Srbije z nafto in naftnimi derivati, Naftna industrija Srbije pa v tem trenutku lahko dobi nafto le preko JANAF-a in nikakor drugače. Prej so določene količine prihajale preko Romunije, kjer so v pristanišče Constanza preko Črnega morja prispele barke z nafto, vendar je bilo to zdaj prekinjeno zaradi vojne v Ukrajini, možen uvoz preko Črne gore pa ni funkcionalen. Zato v Srbiji v pričakovanju odločitve JANAF-a vlada panika. Res je, da je Srbija v preteklih mesecih skoraj v celoti napolnila svoje zaloge nafte, vendar bodo te zaloge, če JANAF prekine dobavo, zadostovale – kot je dejal Vučić – manj kot tri mesece, po tem pa bo Srbija ostala brez nafte. Obstaja možnost, da bi premagala to situacijo in začela uvažati naftne derivate iz Madžarske, vendar je vprašanje – kljub odličnim odnosom Vučića in madžarskega voditelja Viktorja Orbana – ali se bo to zaradi odnosov EU do Srbije lahko uresničilo, zagotovo ne v polnem obsegu, kot ga Srbija nujno potrebuje, in po kakšnih cenah.

Vučić je sicer napovedal, da se bo Srbija pritožila Evropski uniji zaradi te odločitve, vendar je dodal, da je skoraj nemogoče, da bi bila Srbija izvzeta iz teh ukrepov, saj bi za to moralo glasovati vseh 27 držav EU, česar ni pričakovati, pri čemer je posebej omenil Bolgarijo, Nizozemsko in Hrvaško kot države, ki bi temu nasprotovale. Obstajala bi sicer neka možnost, le če bi Srbija nujno spremenila svojo dosedanjo politiko in se pridružila sankcijam proti Rusiji, kar bi povzročilo protimere Rusije proti Srbiji ter številne javne proteste, saj je srbska javnost prorusko usmerjena. V tem smislu bi odločitev JANAF-a o prekinitvi dobave nafte Srbiji imela velik politični pomen, saj lahko usodno vpliva tudi na prihodnje uvrščanje Srbije v širšem evropskem kontekstu, pa tudi na splošno stanje na t.i. Zahodnem Balkanu.

Po neuradnih informacijah, do katerih je prišel Nacional iz dobro obveščenih naftnih krogov, zahtevana prepoved transporta nafte v Srbijo JANAF-u ne bi smela škoditi, saj že obstajajo podjetja, zainteresirana za zakup prostih zmogljivosti, tako da naftovod ne bo ostal prazen. Projektirane zmogljivosti JANAF-ovega naftovoda znašajo 34 milijonov ton nafte letno, vendar so instalirane zmogljivosti 20 milijonov ton, poleg potreb rafinerij na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini, naftovod v manjšem delu s surovo nafto oskrbuje tudi rafinerijska obrata na Madžarskem ter Češkem in Slovaškem.

Neuradni viri iz naftnih krogov, s katerimi je Nacional govoril, trdijo, da zmogljivosti JANAF-ovega naftovoda, ki bi se sprostile s prenehanjem transporta v Srbijo, ne bi ostale neizkoriščene.

„V potencialno prazen prostor že poskuša ‘vstopiti’ madžarski MOL, ki kaže namero, da bi zakupil proste zmogljivosti za svoje potrebe, tako da bo JANAF nafto transportiral za potrebe rafinerij na Madžarskem, Češkem in Slovaškem,“ trdi Nacionalov vir.

Vučića dodatno skrbi zelo realna možnost, da bo Srbija iz enakih razlogov ostala tudi brez plina, ki zdaj priteka po Turskem toku oziroma Bolgarskem toku iz Rusije, saj je tudi Bolgarija članica EU, ki bo morala spoštovati Odločbo Sveta EU. Vučić je v svojih izjavah medijem v Srbiji, ko je odločitev Sveta EU označil za absurdno, trdil, da ta ne prepoveduje državam članicam EU, da uvažajo rusko nafto, niti Rusiji ne prepoveduje izvoza nafte na ozemlje Unije, temveč izključno državam tretjega sveta prepoveduje uvoz nafte, če so podjetja ali rafinerije v večinski lasti Rusije. „Niso kaznovali Rusov, niso kaznovali sebe, kaznovali so nas,“ se je pritoževal Vučić. Namreč, ruska nafta še vedno nemoteno prihaja do evropskih držav, saj je Odločba Sveta EU jasno navedla, da se prepoved ne nanaša na pogodbe, ki so jih države članice EU sklenile z ruskimi izvozniki energentov pred 16. marcem 2022, ter da se „prepoved ne uporablja za transakcije, ki so nujno potrebne za nakup, uvoz ali prevoz fosilnih goriv, zlasti premoga, nafte in zemeljskega plina ter titana, aluminija, bakra, niklja, paladija in železove rude, iz Rusije ali preko Rusije v Unijo“.

Vendar pa, če se bo Rusija v znak maščevanja za sankcije odločila zapreti ventile na glavnem naftovodu Družba, ki pripelje nafto iz Rusije na Madžarsko in v vzhodnoevropske države Poljsko, Češko in Slovaško, JANAF zagotovo postal eden najpomembnejših vstopnih poti za uvoz nafte iz Afrike, Bližnjega vzhoda, držav Levanta ali drugih smeri proti jugovzhodu in vzhodu Evrope, pa tudi proti rafinerijam v srednji Evropi, kar bodo številna naftna podjetja v EU zagotovo izkoristila. Prav takšen možen razvoj dogodkov predvideva tudi energetski svetovalec Miroslav Skalicki, ki pravi, da bi nafta proti srednji Evropi lahko šla prav preko JANAF-ovega terminala na Krku. In Nacionalov vir, ki je zelo blizu vrhu JANAF-a, je potrdil, da bo JANAF poleg možnosti transporta nafte za potrebe evropskih rafinerij zdaj dobro izkoristil tudi svoje skladiščne zmogljivosti, v katere je podjetje v zadnjem desetletju močno vlagalo.

Veliko zaslug za to ima nekdanji predsednik uprave JANAF-a Dragan Kovačević, ki je v svojem mandatu od 2012. do 2020. leta, kljub takratnemu nasprotovanju velikega števila menedžerjev v samem podjetju, pa tudi politikov v pristojnih državnih institucijah, sprožil investicijski cikel v skladiščne zmogljivosti za nafto in derivate v Omišlju, Sisku in Zagrebu, ki so se zaradi tega povečale za več kot milijon kubičnih metrov.

V tem obdobju je bilo na JANAF-ovem terminalu v Omišlju zgrajenih sedem velikih rezervoarjev za surovo nafto, vsak s prostornino 240.000 kubičnih metrov, ter več rezervoarjev za derivate, še dva rezervoarja za surovo nafto v Sisku in več rezervoarjev za derivate na terminalu v Zagrebu. S to naložbo je Hrvaška lahko končno fizično hranila vse svoje strateške obvezne rezerve nafte in derivatov na Hrvaškem, kar je bistveno prispevalo k stabilnosti oskrbe trga z nafto in naftnimi derivati. Do takrat so bile strateške rezerve surove nafte in derivatov hranjene v nematerialni obliki v pristaniščih in terminalih izven Hrvaške (Rotterdam, Antwerpen, Hamburg), hrvaška država pa je imela kupone s pravico do nakupa nafte in derivatov v primeru potrebe. Ni treba posebej poudarjati, da bi takšni kuponi postali brez vrednosti v kriznih situacijah, kot je ta današnja, ko oskrba celotne Evrope z nafto in derivati v prihodnjih mesecih visi v zraku in je odvisna od dobre volje enega človeka – Vladimirja Putina.

„Kar Vučić zdaj govori – da bi morala Srbija vlagati v povečanje skladiščnih zmogljivosti – je Hrvaška že naredila s pametno investicijsko politiko uprave JANAF-a od leta 2012 pod vodstvom Kovačevića. S tem je poleg varnosti oskrbe za domači trg omogočil JANAF-u, da ustvari dodaten dobiček z najemom prostih skladiščnih zmogljivosti po zelo visokih cenah,“ je pojasnil drug neodvisni Nacionalov vir, ki opozarja, da se je prav minister za gospodarstvo in trajnostni razvoj Tomislav Ćorić nedavno hvalil, da ima Hrvaška trenutno dovolj nafte in naftnih derivatov iz strateških rezerv, ki se hranijo na Hrvaškem, vendar je pri tem „pozabil“ omeniti, kdo je zaslužen za to dejstvo.

Minister Ćorić prav tako do danes ni pojasnil še ene tragedije hrvaške energetske politike, za katero stojita njegovo ministrstvo in vlada premierja Andreja Plenkovića, ki se v vsej svoji veličini kaže prav teh tednih.

Namreč, aktualna situacija z zelo verjetno krizo oskrbe z derivati v Srbiji je razkrila katastrofalne posledice nespametne odločitve hrvaške vlade – da mirno opazuje zaprtje rafinerije nafte v Sisku s strani MOL-a. Vučić je napovedal tudi, da bo Srbija napolnila vsa razpoložljiva skladišča z derivati in sicer, kot je dejal, „do vrha“, vendar pri tem ne skriva, da država nima dovolj skladiščnih zmogljivosti in da jo reševanje tega problema šele čaka v prihodnjih letih. Če bi ostala odprta, bi sisaška rafinerija zdaj lahko prinašala dobiček z oskrbo derivatov na trg v Srbiji, ki bi lahko ostal brez lastnih derivatov, če se ustavi delo rafinerije v Pančevem, pa tudi v BiH, saj tudi Zarubežnjeftova rafinerija v Bosanskem Brodu že več let ne obratuje. Srbija se bo obrnila k uvozu derivatov iz Madžarske in Romunije – ali je treba poudariti, da bo v tej zgodbi največ profitiral MOL –, Hrvaška pa bo služila le kot vstopna točka, saj se bodo derivati za potrebe Srbije uvažali preko terminala v Pločah ter po cestnih in železniških poteh preko BiH, kar bistveno podraži končno ceno za kupce.