Sporazum Vučić-Thaci za dva milijona novih beguncev?

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je ob pobudi predsednikov Srbije in Kosova o prekrajanju meja in domnevnem zaključku dialoga med uradnim Beogradom in Prištino pod okriljem EU pripravil analizo aktualne politične situacije in njenih posledic na regijo in mednarodno skupnost. Iz analize „Odnosi Kosovo - Srbija 2018: Sporazum Vučić-Thaçi za dva milijona novih beguncev?“ izdvajamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.

Med drugo svetovno vojno je nastala Federativna Ljudska Republika Jugoslavija (FLRJ). Zmagovite države so ustvarile nov svetovni red, ki je bil uradno potrjen z ustanovitvijo Združenih narodov (uN). Nastale so nove države in nove meje teh držav. Ko gre za FLRJ, so zunanje meje te države nastale kot posledica druge svetovne vojne in soglasja velikih sil. Notranje meje med jugoslovanskimi republikami in pokrajinami so posledično nastale in bile priznane po isti analogiji.

FLRJ se je sčasoma preimenovala v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (SFRJ). Kasneje je prišlo do razpada SFRJ, republike znotraj SFRJ pa so postale neodvisne in suverene države, medtem ko je pokrajina Kosovo svojo neodvisnost razglasila leta 2008. S tem je bila dokončana arhitektura meja na nekdanjem jugoslovanskem prostoru in končana jugoslovanska kriza.

Arbitražna komisija v okviru Mirovne konference o Jugoslaviji, bolj znana kot Badinterjeva komisija, je zavzela pravno stališče, da se meje med nekdanjimi zveznimi enotami (republikami in pokrajinami) štejejo za državne meje novonastalih držav. Potekala so celo štiri vojne, katerih cilj je bilo prekrajanje meja, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, a nobena meja znotraj prostora nekdanje SFRJ ni bila niti za milimeter premaknjena oziroma spremenjena. Dejstvo je, da obstaja več medmejnih sporov, vendar so ti v fazi reševanja ali pa so že posamezno rešeni.

Dialog Kosova in Srbije z jasnim ciljem

Z razglasitvijo neodvisnosti Kosova leta 2008 so se problemi med novonastalo Republiko Kosovo in Republiko Srbijo okrepili. Mednarodna skupnost je zaradi tega pod okriljem EU leta 2011 sprožila dialog med uradnim Beogradom in uradno Prištino. Dialog je do zdaj pokazal skromne rezultate, saj je prihajalo do oviranja s strani udeležencev dialoga v segmentih, ki so ustrezali posamezni strani – udeležencem dialoga. Podaljševanje dialoga je omogočalo posameznim politikom politično preživetje. Zaradi tega je rok za zaključek dialoga in sklenitev pravno zavezujočega sporazuma med Srbijo in Kosovom prva polovica leta 2019. Zaplet je nastal, ko je Bruseljški dialog predvideval ustanovitev Skupnosti srbskih občin (ZSO) na severu Kosova, ki ga večinoma poseljuje večinsko srbsko prebivalstvo. Ustavno sodišče Kosova je ugotovilo, da je predlagani statut o ustanovitvi ZSO v nasprotju z nekaterimi določbami kosovskega ustava. Poleg spornih določb v ponujenem statutu za ustanovitev ZSO je bilo ključno politično nasprotovanje oblikovanju ZSO s strani posameznih političnih strank, predvsem Gibanja Samoopredelitev - Lëvizja Vetëvendosje (LVV), ki je ocenilo, da bi oblikovanje ZSO pomenilo nepopravljivo škodo državnosti Republike Kosovo, saj bi ZSO predstavljala nekakšen entitet znotraj samega Kosova, ki bi v vsem spominjal na entitet Republika Srpska znotraj države Bosne in Hercegovine. Na to nevarnost so poleg Gibanja Samoopredelitev opozorile tudi nekatere druge politične stranke in projekt oblikovanja ZSO je bil ustavljen.

Uradni Beograd vztraja pri ustanovitvi ZSO, saj jo šteje za ključno za ohranitev srbske skupnosti na Kosovu, kar je le delno res, saj bi v ZSO živela približno 1/3 vseh Srbov na Kosovu, medtem ko bi ostali 2/3 živeli v drugih delih Kosova. ZSO bi bila institucionalno povezana z oblastmi v Beogradu. S tem se ustvarja model posebnih in vzporednih vezi med ZSO in Srbijo, podoben posebnim vezem entitete Republika Srpska v Bosni in Hercegovini ter Srbije. Medtem je začelo delovati Posebno sodišče za pregon storjenih zločinov s strani Osvobodilne vojske Kosova (OVK-UÇK), ki naj bi sodilo ključnim posameznikom političnega življenja na Kosovu iz vrst Albancev, med njimi so predsednik Kosova Hashim Thaçi, predsednik kosovske skupščine Kadri Veseli, verjetno pa tudi premier Ramush Haradinaj in mnogi drugi visoki funkcionarji. Posebno sodišče je nekakšno enoetnično sodišče, saj je predvideno, da sodi le Albancem, kar predstavlja pravni nonsens. Kosovski politični voditelji so celo sprožili pobudo za ukinitev tega sodišča, ki je bila pod močnim mednarodnim pritiskom umaknjena. Prav Bruseljški dialog je vzvod, s katerim aktualno politično vodstvo Kosova odlaša dejansko delovanje Posebnega sodišča.

Bruseljski dialog med Beogradom in Prištino je imel končni cilj normalizacijo odnosov in medsebojno priznanje dveh držav, kar bi omogočilo predvsem Srbiji hitrejši napredek k članstvu v EU in vrsto finančnih ugodnosti, medtem ko bi Kosovu to pomenilo pot k članstvu v UN. Celo če bi bilo tako, še vedno obstajajo druge ovire, ki bi se lahko pojavile pri članstvu Kosova v UN, in to je veto stalnih članic UN, Ruske federacije in Ljudske republike Kitajske. Ker Kosova ni priznalo skupno 2/3 držav članic UN, vprašanje sprejema v UN ne more dobiti podpore niti v Generalni skupščini UN.

V celotni situaciji se Srbija kot samooklicana nevtralna država intenzivno oborožuje, medtem ko je Vlada Kosova manjšinska, saj nima ustrezne podpore v Skupščini Kosova, predsednik Kosova Hashim Thaçi pa nima podpore državljanov. Analitiki menijo, da je rešitev iz obstoječe situacije predčasne volitve na Kosovu, ki bi pokazale realno razmerje političnih sil v tej državi.

Sporazum Vučić-Thaçi za nova dva milijona beguncev

Ker sta Aleksandar Vučić in Hashim Thaçi, sicer samoiniciativno sama prevzela vodenje dialoga, namesto da bi to počela premierja Srbije in Kosova, sta sprožila pobudo o korekciji oziroma prekrajanju meja, kar v njunem slovarju pomeni zgodovinsko razmejitev med Srbi in Albanci. Vučić in Thaçi sta suspendirala ustavno vlogo premierov in ukradla instituciji države ter neustavno uvedla predsedniški sistem v svojih državah. Za to pobudo sta dobila podporo tudi med posameznimi državami. Gre za to, da bi razmejitev potekala z izmenjavo ozemlja in prebivalstva tako, da bi sever Kosova pripadel Srbiji, in v tem primeru ne bi bilo več potrebno oblikovanje ZSO, medtem ko bi večji del Preševske doline (Preševo, Medveđa in Bujanovac) pripadel Kosovu, ki mu je tudi pripadal do leta 1956 in ki ga na Kosovu obravnavajo kot „Vzhodno Kosovo“.

Doseganje takšnega sporazuma bi povzročilo množično preseljevanje prebivalstva, ustvarile bi se etnične meje in po mnenju Vučića in Thaçija bi se vzpostavila trajna razmejitev med Srbi in Albanci in s tem bi po njunem mnenju problem bil rešen. Analitiki opozarjajo, da problem s tem ne bi bil rešen, temveč bi povzročil nove konflikte, trpljenje, tragedije in najmanj dva milijona novih beguncev. V tej pobudi sodeluje tudi premier Albanije Edi Rama, ki ga sicer obkrožajo njegovi svetovalci, ki so s Kosova in ki so imeli odlične povezave z Miloševićevim režimom 90. let prejšnjega stoletja, Vučić in Dačić pa sta bila del tega režima in prav zdaj simbolizirata ta režim. Kosovska opozicija se je odločno uprla tej pobudi in zahteva od predsednika Thaçija, da odstopi od te avanture, ki bi lahko drago stala Kosovo, in je zahtevala izredno sejo Skupščine Kosova glede tega vprašanja. Celo premier Kosova Ramush Haradinaj se je uprl tej pobudi in izjavil: „Kakršno koli prekrajanje meja in izmenjava ozemlja je povabilo k novim tragedijam na Balkanu in bi lahko povzročilo nestabilnost in spodkopalo dolgoročne politične in varnostne naložbe v mir na Kosovu in v regiji.“

Ker so pretekli vojne na prostoru nekdanje SFRJ potekale prav za meje in kljub vodenim vojnam te meje niso bile premaknjene in spremenjene, se pojavljajo le novi problemi. Predvsem je vprašanje, ali bi dejanski problemi bili rešeni na tak način, medtem ko naj bi te države imele ambicije postati članice EU. Prav EU temelji na različnosti in številne države članice EU so multietnične, multikulturne in multikonfesionalne, zato je pobuda Vučić-Thaçi anticivilizacijska in antievropska. Kljub temu se za takšnim sporazumom skrivajo namere Vučića, da propadli velikosrbski projekt Slobodana Miloševića reši, kolikor je mogoče. Prav Vučić in Ivica Dačić simbolizirata Miloševićevo politiko iz 90. let prejšnjega stoletja, kar bi pomenilo, da bi odvzem (izguba) delov ozemlja Kosova bil kompenziran s pripojitvijo delov ozemlja Bosne in Hercegovine, ki se imenuje Republika Srpska.

Od tega projekta niso izključeni niti posamezni deli Črne gore pa celo Hrvaške. Prosrbske stranke v Črni gori, članice opozicijske Demokratske fronte (DF), skupaj s Srbskim nacionalnim svetom že ustvarjajo takšno vzdušje in sprožajo akcijo zbiranja podpisov za peticijo za razveljavitev odločitve, s katero je Črna gora priznala Republiko Kosovo.

Uresničitev enega takšnega sporazuma Vučića in Thaçija bi povzročila tektonske premike v regiji, nove konflikte, trpljenje, tragedije in nov begunski val, ki bi zajel najmanj dva milijona ljudi, ki bi morali svoje zatočišče v glavnem poiskati v državah EU, predvsem v Nemčiji in Avstriji. Zato mora vsak, kdor podpira takšen sporazum, prevzeti odgovornost za posledice takšnega sporazuma.

Kljub temu je v tem trenutku za Vučićev projekt pomembnejša Makedonija. Ker Aleksandar (Vučić) pozno prihaja na Kosovo za reševanje vprašanja Kosova, bo svojo dejavnost usmeril na Makedonijo.

Pozno Aleksandar (Vučić) prihaja tudi v Makedonijo?

Makedonijo je od nekdaj obravnaval velikosrbski državni projekt. Ne preseneča dejstvo, da je Srbija Makedonijo priznala šele 8. aprila 1996, torej po končanih vojnah in propadu Miloševićevega velikosrbskega državnega projekta.

Prav tako so pri dogodkih okoli oblikovanja nove Vlade Republike Makedonije, ki jo vodi Zoran Zaev (SDSM), pri oviranju sodelovale srbske varnostno-obveščevalne strukture, pri incidentu v Sobranju 27. aprila 2016, ko je bil izveden poskus umora Zorana Zaeva in več njegovih sodelavcev, pa so bili vpleteni uslužbenci srbske BIA. Takrat se je v Sobranju nahajal tudi svetovalec za varnost v Veleposlaništvu Srbije v Skopju in častnik BIA Goran Živaljević. Živaljević je sicer bil namestnik direktorja Varnostno-obveščevalne agencije (BIA) Srbije.

Režim Nikole Gruevskega in Saše Mijalkova je tesno sodeloval z režimom v Beogradu. Celo številne transakcije in dvigi denarja iz Makedonije so bili izvedeni preko Srbije in s pomočjo srbskih oblasti. Srbija je bila ena redkih držav, ki ni podprla doseženega sporazuma med Makedonijo in Grčijo, s katerim se rešuje desetletni spor glede ustavnega imena Makedonije. Doseženi sporazum z Grčijo je podprla celo Rusija, pa tudi kontroverzni madžarski premier Viktor Orbán. Celo minister za zunanje zadeve Srbije Ivica Dačić je napovedoval umik priznanja Republike Makedonije pod njenim ustavnim imenom.

Skupna seja Vlad Srbije in Makedonije je bila večkrat odpovedana. Dvostranska srečanja visokih funkcionarjev ali ministrov so prava redkost. Srbija je celo za svojega novega veleposlanika v Makedoniji imenovala kontroverznega Rada Bulatovića, ki je nekdanji direktor BIA. Hkrati je Srbija okrepila svojo (para)obveščevalno prisotnost v Makedoniji. Mediji pod nadzorom Aleksandra Vučića nenehno širijo dezinformacije in laži o makedonskem premierju Zoranu Zaevu in njegovih najbližjih sodelavcih.

Nova Vlada Republike Makedonije je uspela v samo enem letu doseči pomembne zunanjepolitične uspehe in utrditi stanje znotraj države. K temu je v veliki meri prispeval minister za notranje zadeve Makedonije Oliver Spasovski, ki je uspel okrepiti varnostno-obveščevalni sistem Makedonije, da se lahko ustrezno zoperstavi varnostno-obveščevalnim napadom na to državo. Zaradi referenduma, ki bo potekal 30. septembra 2018, je Srbija okrepila prisotnost (para)obveščevalnega aparata v Makedoniji. Na referendumu bo končno potrjen sporazum z Grčijo in nihče več ne bo mogel ustaviti makedonske poti k članstvu v NATO in EU. Srbija nasprotuje članstvu Makedonije v NATO, saj meni, da ogroža njene nacionalne interese. Medtem ko je na drugi strani v Nišu prisotno odprto delovanje Srbsko-ruskega humanitarnega centra, ki dejansko predstavlja zarodek ruske vojaške baze v Srbiji in predstavlja neposredno grožnjo Makedoniji in Kosovu.

Kljub temu je ključni razlog, zakaj je Srbija povečala prisotnost (para)obveščevalnega aparata v Makedoniji, poskus onemogočanja uspešnega referenduma, saj po uspešnem referendumu na vrsto pride kanonično priznanje Makedonske pravoslavne cerkve (MPC). Prav letos je Ohridska arhiepiskopija (MPC-OA) obeležila 1000 let obstoja. Ker so pravoslavne cerkve nacionalne cerkve, bo po uspešnem referendumu o imenu države prišlo tudi do kanoničnega priznanja MPC. Oblast v Srbiji deluje v simbiozi s SPC in jasno je, zakaj se želi onemogočiti kanonično priznanje MPC.

Perfidnost Vučićevih politik v Makedoniji

Čeprav se na prvi pogled zdi razumljivo, da sta v fokusu Vučićevih aktualnih politik Kosovo in Republika Srpska (BiH), pa se za temi skrivajo njegove namere do Makedonije. O perfidnosti Vučićevih politik do Makedonije je ilustrativen tudi podatek, da se je Vučić 2. septembra 2018 srečal z makedonskim premierjem Zaevom na mejnem prehodu Preševo - Tabanovce, kjer bo zgrajen integriran mednarodni mejni prehod za potniški in tovorni promet, hkrati pa dela na dezintegraciji te države.

Zato je treba ustaviti pobudo Vučića in Thaçija ter njuni nameri o prekrajanju meja. Kosovski parlament bo 4. septembra 2018 na izredni seji sprejel resolucijo, s katero prepoveduje predsedniku Kosova Thaçiju, da sproža vprašanja razmejitve in da v imenu Kosova govori o izmenjavi ozemlja in preseljevanju prebivalstva. Pričakovati je, da bo Skupščina Kosova sprožila tudi razrešitev predsednika Kosova Thaçija, ker deluje protizakonito in ogroža ozemeljsko celovitost Kosova. Najboljši odgovor Vučiću bodo dali državljani Makedonije, ki bodo na referendumu potrdili podpisani sporazum med Republiko Makedonijo in Republiko Grčijo z dne 18. junija 2018 in tako poleg pospešene poti k članstvu v NATO in EU odprli tudi pot k kanoničnemu priznanju MPC in popravi zgodovinske krivice do MPC. S tem bo zaokrožena državnost Republike Makedonije in zagotovljena prihodnost za vse njene državljane.