Špirić se ne odriče tužbe proti Patrije: Čaušević ga je obtožil za kriminal v vrednosti več milijonov

Nekdanji direktor Uprave za posredno obdavčevanje (UIO) Kemal Čaušević je bil poleti 2014 aretiran v akciji „Pandora“. Po tem je bil izpuščen iz pripora, tožilstvo BiH pa je na podlagi njegove izpovedi sprožilo preiskavo te afere v vrednosti več milijonov. Izid primera še ni znan, prav tako ni znano, v kateri fazi je postopek.  

V faksimilu Čauševićeve izpovedi, ki jo je novinarska agencija Patria objavila konec leta 2014, so navedena imena politikov, ki so od njega zahtevali ogromne finančne ugodnosti za določena podjetja ali druge storitve, med katerimi je tudi aktualni državni poslanec SNSD in nekdanji minister za finance in zakladnico BiH Nikola Špirić.

Nato je Špirić poslal demanti, ki ga je Patria objavila, sledila pa je tožba. Vendar se 18. novembra ne Špirić ne njegov odvetnik nista pojavila na pripravljalnem naroku, zato je sodnica Nives Abdagić tožbo zavrgla.

Sredi tega meseca je na naslov NAP prispel nov sodni poziv na narok v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj „Špirićev odvetnik ni pristopil na razpisan narok 18. novembra 2015, ker je zjutraj občutil močne bolečine v trebuhu z slabostjo in bruhanjem, o čemer bo dokaze predložil najkasneje do naroka, razpisanega za 21. junij 2016.“

Špirić je tožil NAP zaradi delov izpovedi Kemala Čauševića, ki jih ponovno objavljamo.

Čaušević je v svoji izpovedi navedel, da je Milorad Dodik dolgo časa od njega zahteval, da na mesto pomočnika direktorja Sektorja za carine postavi Zdravka Cvjetinovića, ki je bil v akciji „Pandora“ aretiran kot druga najpomembnejša oseba v aferi, vredni več kot dve milijardi KM.

- Milorad Dodik je dolgo časa pritiskal name, da na mesto vodje carine postavim Cvjetinovića, na mesto vodje Oddelka za nadzor velikih davčnih zavezancev pa Dubravka Prstojevića. Pri teh pritiskih je sodeloval tudi Velibor Šotra, oseba, zelo blizu Miloradu Dodiku – je izjavil Čaušević.

Trdi, da Dodiku ni ugodil glede Prstojevića, ker za to ni bilo zakonskih možnosti, vendar je ena prvih odločitev njegovega naslednika na direktorskem mestu Mire Džakule bila prav postavitev Dubravka Prstojevića na položaj, ki ga je zahteval Dodik.

Dober del Čauševićeve izpovedi se nanaša na „storitve“, ki jih je od njega zahteval Nikola Špirić, in sicer glede vračila davkov, oprostitve carine in zaposlovanja. Čaušević je Špirića tudi obtožil sprejemanja podkupnine.

Takoj po imenovanju na položaj predsedujočega Sveta ministrov je Špirić od Čauševića zahteval, da Goranu Marinkoviću oziroma njegovemu podjetju „Marinković Comerc“ vrne DDV v višini 500.000 KM. Akt Davčne uprave RS, s katerim je bil zahtevan povratek DDV, je bil nečitljivo podpisan in ni bilo videti, kdo je podpisnik, zato je Čaušević svojega pomočnika Dževada Nekića zadolžil, da preveri, o čem gre.

- Zelo hitro, morda po pol ure, me je Špirić poklical in me verbalno napadel ter mi dal vedeti, da ni zadovoljen z mojim ravnanjem. Obrnil se je na mene z besedami: „Tega nisem pričakoval od tebe, moj lepi direktor!“ Bilo mi je jasno, da nekaj ni v redu, saj zakaj bi ga skrbelo nekaj, kar je zakonito, in če je vse čisto, zakaj bi komur koli bilo v napoto, da se preveri – je navedel Kemal Čaušević v svoji izjavi.

Pol milijona je, priznal je, po Špirićevi intervenciji vrnjeno brez dodatnih težav podjetju „Marinković Comerc“, ker „ni želel kvariti dobrih odnosov s premierom“.

- To je oseba (Marinković, op.a.), ki ima poseben odnos z Nikolo Špirićem in mu Špirić s svojim položajem nenehno pomaga. Marinković je bil predmet naše preiskave hkrati za praktično iste stvari kot znani primer „Čago“ (utaja davkov in pranje denarja, op.a.), v katerem je bila vložena obtožnica – trdi Čaušević in pojasnjuje, da je tudi v primeru Marinković UIO vložil poročilo, vendar preiskava nikoli ni bila zaključena in izvedena, ker je bil „zaščiten“.

Po navedbah nekdanjega direktorja UIO se je na zahtevo Nikole Špirića in nekdanje pravobranilke BiH Dragice Miletić v hotelu Šeher srečal z Marinkovićem, ki je izrazil zaskrbljenost za svojo usodo in strah, da bo „takoj po Čagu tudi on aretiran“.

- Priznal mi je, da ima nekaj svoje krivde, in da je to manj v primerjavi s tem, kar počne Kekerović (Mladen Kekerović in še osem oseb je obtoženih organiziranega kriminala, davčne utaje in nezakonitega vračila DDV v višini 10 milijonov KM, op.a.) – je navedeno v izjavi.

Zanimivo je, da se je takoj po tem srečanju, po lastnem priznanju, Čaušević v hotelu Holiday Inn srečal s pravobranilko Dragico Miletić in tožilko Dragico Glušac, ki je bila zadolžena za Marinkovićev predmet, ki nikoli ni bil zaključen.

- Bojim se, da za vsem stoji Nikola Špirić. Goran Marinković mi je odkrito povedal, da plačuje Nikolo Špirića, ker se mu ta vsiljuje – je dejal Čaušević.

Drugi zanimiv primer, povezan s Špirićem, je po Čauševićevih besedah povezan z „afere sladkor“, torej pravni osebi „Studen Agrana“ in „Bimal“, ki sta bili oproščeni plačila 60 milijonov KM carine, kar Čaušević povezuje z nakupom stanovanja na Dunaju za Špirićevo hčerko.

Čauševiću se je, kot trdi, obrnil lastnik „Studen Agrana“ Ilija Studen, katerega želja je bila, da se nerafiniran sladkor obravnava kot surovina za proizvodnjo in oprosti carine. Ko je dobil pojasnilo, da je to v pristojnosti Sveta ministrov, se je zahvalil za „informacijo, kam naprej, da bi dosegel svoj cilj“.

- Kmalu je res dobil možnost, da uvaža surovino brez carine v količini 50 milijonov kilogramov, kar povzroči škodo 10 milijonov KM za BiH na letni ravni ali 60 milijonov za teh šest let. Ta primer je privedel do monopolnega položaja na trgu, o vsem tem pa bi lahko pričal Mladen Zirojević iz Ministrstva za zunanjo trgovino v tistem času (minister iz SNSD za zunanjo trgovino in ekonomske odnose v Špirićevmu Svetu ministrov) in ki se je s Špirićem sprla, pričal pa bi lahko tudi Senad Svraka... – je navedel v svoji izpovedi Kemal Čaušević.

Med govorom o tej aferi je ugotovil, da je „simptomatično, da drugim ni dovoljena možnost takšnega uvoza“, ter da je jasno, da je v tem primeru šlo za favoriziranje.

- Kar je zame indikativno, je, da je samo Studen tako veliko količino surovin uvažal, ki daleč presega potrebe celotne BiH. Na ta način so bili napačno obravnavani vlagatelji in EU, ki izplačuje znatne spodbude za proizvodnjo sladkorja, kar je na koncu vodilo tudi do prirejanja same proizvodnje skozi ogromen uvoz skoraj končnega proizvoda, do proizvodnje večje količine od potrebne. Vprašljivo je, ali je ta količina sploh bila proizvedena. – je izjavil Čaušević.

BiH je letno izgubljala tudi 100.000 do 200.000 KM na pavšalno oceno, skozi nejasne normative, izgube sladkorja skozi propadanje blaga, kalibracijo, puščanje, poškodbe embalaže itd.

Koliko je sladkor sladek, govori Čauševićeva izjava:

- Po mojih saznanjih se je Ilija Studen dobro oddolžil Nikoli Špiriću na Dunaju, kjer živi Špirićeva hčerka Jovana z njenim možem ali zunajzakonskim partnerjem... Kolikor se spomnim, je možen nakup stanovanja z denarjem, ki ga je dobil od pravne osebe „Studen“, lahko potekal v obdobju, ko je Svet ministrov sprejel odločbo, s katero je omogočen ugodnejši uvoz sladkorja... Časovno se mi zdi, da je to lahko bilo sredi leta 2008, vendar se dobro spomnim, da je Fuad Kasumović glede tega vprašanja nekaj „valil“. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu BiH.

Poleg Gorana Marinkovića, lastnika podjetja „Marinković Comerc“, kateremu je izposloval vračilo DDV v višini 500.000 KM, je imel Špirić po Čauševićevi izpovedi še enega prijatelja z istim imenom – Goran Marinković, tokrat vodja carinske izpostave Banja Luka, ki naj bi bil razrešen, ker je podjetjema „Janus“ in „Nono“ omogočal hitrejše carinjenje, „obstajale pa so tudi informacije, da sprejema denar“, kot trdi Kemal Čaušević.

- Nikola Špirić me je poklical po telefonu in zahteval, da ne razrešim Marinkovića Gorana, dokler se ne vrne s poti... Prihajal mi je tudi Sadiković Anes (nesojeni kralj tekstila, aretiran zaradi carinskih utaj v akcijah „Bos“ in „Pandora“, op.a.) in me prosil, da ne razrešim Marinkovića oziroma „da mu ne uničujem posla“, kot mi je dejal – piše v Čauševićevi izpovedi.

Nekdanji direktor UIO trdi, da je imel Špirić „veliko vlogo tudi pri nezakonitem zaposlovanju v UIO“, ter da je moral on izmišljati, kako zaposliti ljudi, katerih imena mu je posredoval Špirić. Tako sta bila po tem priznanju v Tuzli zaposlena dva brata Špirićeve žene, ki se pišeta Salković, pa tudi deset ljudi iz Drvara, katerih seznam imen je podpisal Špirić in za katerega Čaušević trdi, da ga je ohranil. Vendar pa je pri teh zaposlitvah prišlo do težav, saj se je izkazalo, da osebe s Špirićevega seznama prejemajo plačo v UIO, vendar pa je njihovo delovno mesto – varovanje in vzdrževanje Špirićeve hiše!