Rešitev za BiH je javno-zasebno partnerstvo in prepoved prodaje zemljišč

SARAJEVO, (Patria) - Največja težava v eni najlepših držav na svetu - Bosni in Hercegovini je, da se tisti, ki jo vodijo, ukvarjajo le s posojili, medtem ko mladi in izobraženi odhajajo na Zahod, pravi za Patrijo Mehmed Polimac, generalni direktor mednarodne svetovalne hiše Polimac Company.

»Posojila niso naložba, če nimajo jasno izdelane študije ekonomske upravičenosti. V Avstriji se ne bi mogli zadolžiti za 500 milijonov, ne da bi se izvedla javna razprava in celo referendum. Mi se zadolžujemo za dve milijardi za termoelektrarno, šest milijard za avtocesto Sarajevo - Beograd, ki je popolnoma nepotrebna,« sporoča Polimac.

Opozarja, da imamo okoli 600 milijonov KM od trošarin, pa še vedno uporabljamo posojila, medtem ko sredstva ostajajo nerazporejena.

»Prepričan sem, da tisti, ki vodijo to državo, ljubijo BiH. Ne bom rekel, da ne znajo delati. Vendar neznanje, nevednost in nevoljnost, tu obstaja razlika. Vprašanje je, kaj smo storili za privabljanje tujih naložb. Imamo 11 različnih agencij, nekatere so državne, nekatere nevladne in se ukvarjajo s promocijo tujih naložb. Vendar, razen nakupovalnih centrov, ne vidim, da bi bilo kaj vloženega in narejenega za boljše stanje v BiH,« pravi Polimac v pogovoru ob promociji javno-zasebnega partnerstva v družbi BiH.

Polimac poudarja, da imamo veliko virov, da jih ne izkoriščamo in da celo nekatere, kot je voda, uvažamo.

»Imamo tudi težavo, da so največji dolžniki tisti, ki držijo vzvode oblasti, to so javna podjetja, in naj se odgovorni sami prepoznajo. Pogosto mi v tujini postavljajo vprašanje, ali v BiH obstaja korupcija. Pravim jim, da nimam, ker je korupcija visoko sofisticirana, vendar obstaja kriminal, čeprav so naši zakoni dobri. Imamo 14 milijard kapitala na bankah, ki nam bodo kmalu začele zaračunavati negativno obrestno mero, kar gre proti centralnim bankam. Evropska razvojna banka (EBRD) nam plasira posojila pod pogoji, da je obrestna mera 0,5 odstotka, medtem ko je Euro Libor 0,1 in je lahko tudi štiri odstotke,« meni Polimac.

Poudarja, da so evropski uradniki lobirali za trošarine, da bi njihove komercialne banke lahko plasirale posojila. Te evropske banke, dodaja, poslujejo po domačih zakonih, nam plasirajo izjemno visoko obrestno mero, depozitarjem pa dajejo denar naših gospodarstvenikov in diaspore.

Kot rešitev Polimac predlaga, da se z odločitvami v Parlamentu FBiH ustanovi razvojno-komercialna banka, kot zdrava konkurenca drugim bankam, ki bo jamčila kot država, tako kot jamči Svetovni banki in IMF.

»Če ustanovimo takšno banko, bi imeli 5 do 6 milijard KM. Tu gre za izkoriščanje naših sredstev, ki jih uporabljajo drugi. Ponudil vam bom strokovnjake, s katerimi sodelujem, da to naredijo. Pogosto sedim z našo diasporo in odgovorno trdim, da lahko v dveh letih privabimo več kot 50 milijard. Imamo izjemno pametne in sposobne Bosance, pripravljene vložiti in zaslužiti v BiH,« ugotavlja Polimac.

Ne pričakuje, da bo svet zlahka sprejel predlog za ustanovitev razvojno-komercialne banke, vendar takšne banke obstajajo na svetu, zato ne pričakuje veliko težav.

Ključ je, dodaja, razvoj javno-zasebnega partnerstva, saj nam zaradi birokratskih težav investitorji odstopajo. Druga težava je, da lahkotno trošimo vire.

»Imate Slovenijo, ki je prepovedala prodajo vodnih dobrin. Mi smo peti po proizvodnji pitne vode, pa uvažamo vodo. Kdo nam je kriv. Vlagamo pa šest milijard v avtocesto, pa tam ne bo šlo niti 10 krav. Turki ne prihajajo, ker nas imajo radi, oni tukaj pobirajo dajatve in odnašajo. Z šestimi milijardami pa smo lahko vodilni v govedoreji in sadjarstvu ter vse to izvažamo. Urediti moramo zakonsko regulativo, izobraziti ljudi, ki vstopajo v Parlament FBiH,« poudarja Polimac in sam ponuja, da njegova družba pošlje dva mlada človeka na usposabljanje o javno-zasebnem partnerstvu.

»Zdaj imamo predavanja in seminarje, nekdo pogleda film in zdaj naj bi usposabljal o javno-zasebnem partnerstvu. Pojdimo reševat BiH, ker lahko doživimo, da bo zaradi kruha odšla vsa delovna sila. Odhajajo visoko situirani ljudje. Smo odlično urejena država, le to moramo izvajati. Ljudje zdaj delajo na eni termoelektrarni, pa niso naredili niti kavnega mlinčka. Niso niti šli tja, ampak zlagajo termoelektrarne kot lego kocke. Federacija mora sprejeti zakon o javno-zasebnem partnerstvu,« pravi Polimac.

Opozarja, da okoli 20 milijard stoji v naši diaspore.

»Naša diaspora ne bo prišla samo zato, ker ima rada BiH. Moramo imeti zakon o javno-zasebnem partnerstvu, brez tega ne bo šlo,« pravi Polimac in sporoča: »Prepovejmo prodajo državne zemlje. Zemlja je edini neobnovljivi vir in zemljišč se ne sme prodajati. Posnemajmo Egipt, ki je bil v razcvetu. Nikoli niso prodali zemlje, dajali so jo v koncesijo. Ker boste v Novem mestu prodali Tibro, bodo naredili stavbe in te zemlje ne bo več. Egipt je rekel, da dajemo zemljo investitorjem za 99 let, vse priključke komunalnih storitev so brezplačni, njihov interes pa je pobirati davke, da se zaposluje in podobno. Tudi Ciper je tako storil, pripeljal je človeka, ki je rešil ameriško recesijo. Na Cipru je rešil krizo tako, da je prepolovil davke, da bi privabil investitorje. Obdavčili so le tisto, kar se uporablja,« poudarja Polimac.

Polimac navaja tudi dva primera javno-zasebnega partnerstva, ki nista bila realizirana in ki najbolje kažeta, da se mora nekaj spremeniti.

Prvi je primer reševanja mirujočega prometa. Tu bi se ustanovilo javno-zasebno podjetje, ki bi namesto KJKP Rad skrbela za parkiranje. Parkiranje bi se plačevalo 10 KM v krajevni skupnosti prebivališča, v drugih mestih pa 1 KM. Javni promet bi bil od 7. do 9. in od 15. do 17. ure brezplačen, v osrednjih conah pa bi parkiranje stalo 5 do 10 KM.

Drugi je primer izgradnje 100 tovarn na biomaso (uporabljale bi odpadno sečko). Polimac pojasnjuje, da bi v primeru realizacije tega projekta, na primer v Bihaću, ogrevanje bilo cenejše za 70 odstotkov. Exim banka in madžarska Elektroprivreda sta bili pripravljeni začeti s projektom, vendar BiH sistem ni pripravljen na javno-zasebno partnerstvo.

»Vse je vprašanje želje po odpravi birokratskih idej. Investitorjem traja dve leti, da pridobijo dovoljenja. V Italiji, Avstriji, Švici traja tri dni. Imate pogoje, ki so napisani, ko jih izpolnite, jih oddate in je končano. Posnemajmo dobre rešitve, ker imamo vire, s katerimi lahko državo rešimo iz krize,« zaključuje Polimac v pogovoru za Patrijo.