Šokantni detalji iz biografije: Ko je sudija Antoneti

Sodnik Jean Claude Antonetti, ki je danes prebral sodbo Vojislavu Šešlju, je posebna zgodba haaškega sodišča. Rodil se je 13. julija 1942 v Franciji. Nekaj časa je bil pravni svetovalec francoskega predsednika Jacquesa Chiraca. Sodnik sodišča je od 1. oktobra 2003. Zamenjal je sodnika Clauda Jordija, piše bosanska tiskovna agencija Patria.

Ko je Antonetti danes večkrat opravičeval Šešljeve radikalne izjave in njegove številne pozive k umoru, je v bistvu pokazal svoj skandalozni odnos do pravice.

Neverjetno se zdi, da francoski sodnik jasnejših in odprtejše pozive k vojni, linču, klanju in mučenju, kot je puljenje oči Hrvatom, ne šteje za sporno ali kaznivo. Tudi če bi šlo za politično sodbo, bi bila v nasprotju s političnimi stališči ogromne večine Antonettijevih francoskih rojakov.

Flavia Lattanzi, Italijanka, je bila pomočnica sodnice v primeru proti Radovanu Karadžiću, v primeru Šešelj pa članica sodnega senata. Seveda je bila v vseh podrobnostih te neverjetne oprostilne sodbe Antonettija ta častna sodnica proti. Njeno ločeno mnenje je spomenik pravici znotraj sodišč. Namreč, v primeru proti Karadžiću, kjer je bila častna sodnica Lattanzi članica senata, je bil Šešelj obravnavan kot popolnoma aktiven v združenem zločinskem podvigu. Bilo je povsem nelogično, da en sodni senat sprejme eno odločitev, drug sodni senat pa takšen pravni nonsens.  

Sodnik Antonetti je povezan z vrsto škandalov na sodišču. Bil je sodnik v prvostopenjskem postopku in sodbi Jadranku Prliću in ostalim. In zahteval je oprostitev vseh obtoženih. Svoje mnenje je od drugih dveh članov sodnega senata Arpada Prändlerja in Stefana Trechsela ločil, verjeli ali ne, več kot 2.000-krat. Ko je enkrat le delno ločil svoje mnenje, sta bila druga dva sodnika šokirana, zato je osebje preverilo, ali misli resno.    

Da bi bila jasna skandalozna vloga Antonettija tudi v procesu Prlić in ostali, je treba iz procesa izločiti vprašanje, ki ga je v nekem trenutku zastavil Jadranku Prliću: „V katerem delu Mostarja ste živeli pred vojno, v vzhodnem ali zahodnem Mostarju?“

V glavnem je bil Antoneti v primeru Prlić in ostali preglasovan.

Zdi se, da je bila sodba Šešlju že zdavnaj pripravljena. To je kazal odnos do sestave sodnega senata in tisto, kar se je dogajalo okoli procesa. 

Treba je vedeti, da za oprostilno sodbo stojijo temne sile sodišča v obliki nekaterih ljudi, kot je Theodor Meron. Namreč, sodnik v primeru proti Šešlju je bil častni danski sodnik Frederik Harhoff. Avgusta 2013 je bil iz procesa proti Šešlju izločen. Harhoff je postal znan, ko je napisal šokantno pismo, v katerem je trdil, da je prav Theodor Meron pritiskal na sodnike, da bi bila sprejeta oprostilna sodba v primerih Gotovina in Perišić. In seveda je Meron uspel, da jih je oprostil. A Harhoff, več kot 15 let sodnik sodišča in ugledna oseba, je bil preprosto pregnan s sodišča, tudi iz tega procesa proti Šešlju. Torej, vse je bilo zrežirano veliko prej, ključno vprašanje pa je, ali za to oprostilno sodbo Šešlju stoji sam Antonetti ali za vsem stoji Meron.

Tretji sodnik je po štirih Harhoffih postal Mandiaye Niang, sicer Senegalec skromne biografije in skromnega porekla, zanj je sodišče nekakšen posvetni raj. Le kratek čas je bil član vrhovnega sodišča Senegala. Seveda je pokazal pokornost in poslušnost Antonettiju.

Celoten odnos večine v sodnem senatu je opisala častna sodnica Flavia Latanzi. Ločeno mnenje gre na samo tri naslove, Antonettiju, Niangu in Meronu.