Posnetki rušenja Starega (ne)morejo motiti idile: Neretva je zalila 'hrvaško cvetje'

Piše: Avdo Avdić/Istraga.ba

---

Zamislite ministra zunanjih zadev katere koli države, ki v petih minutah na družbenih omrežjih reagira na “bote”, a molči po objavi posnetka, ki v nizu drugih dokazov potrjuje in dokazuje agresijo sosednje države. Če si ga ne morete predstavljati, poiščite ime Elmedina Konakovića. Prav tako izgleda ta minister. Mimogrede, na HRT-u diplomatsko noče govoriti o agresiji Republike Hrvaške na BiH. Tega si ne more več privoščiti niti na svojem Facebooku.

Tudi Edinu Forti, vodji Naše stranke, ki je Mostar predal HDZ-u, se je pomešala snov iz maternega jezika. Zato še vedno ne ve, kako in v katerem jeziku bo sporočil, da je prišel čas sprave ter da nam ni treba vsak dan gledati v bližnjo preteklost. Za našo prihodnost, ki so jo Christian Schmidt in HDZ-ova trojka prepustili gonilcu bošnjaških sužnjev iz mostarskega Sokola.

Za zdaj molči tudi predsednik SDP-a BiH. To, da je otrok z zgornjega toka reke Neretve, še ne pomeni, da mu Dragan Čović ne more pošiljati navodil za seje Vlade Federacije in druga sporočila, v katerih so vsi trije nacionalizmi slabi, a je bošnjaški – najslabši. V soboto zjutraj je Nermin Nikšić šel obeležiti obletnico Bitke na Neretvi, pri mostu, porušenem za potrebe Bulajićevega filma. Toda v soboto zvečer premier Federacije BiH ni našel za primerno, da bi se ozrl na objavo posnetka rušenja Starega mostu, posnetega po navodilih režiserja Slobodana Praljka.

To, da je zgodovina učiteljica življenja, še ne pomeni, da je vsak sposoben učiti se iz nje. Ker vsi smo si, bo rekla Irma Baralija, Mostarka iz Naše stranke, “drug drugemu hiše požigali”. Po tej logiki so vsi enako rušili tudi mostove.

Tudi podpredsednik Federacije BiH Igor Stojanović, očaran z navijanjem Grobarjev in pogledom na morje s hrvaške obale, ni utegnil v vlogi funkcionarja spregovoriti ničesar o novem posnetku rušenja Starega. Predsednica Federacije Lidija Bradara pa se seveda ne odpoveduje prijateljem, naj ti rušijo mostove ali ubijajo civiliste v Ahmićih.

Zaradi naše prihodnosti Elmedin Konaković noče na Hrvaškem govoriti o hrvaški agresiji na BiH. Zaradi naše prihodnosti Elmedin Konaković ni šel v Ahmiće na obeležitev obletnice zločina. Zaradi naše prihodnosti Elmedin Konaković ni bil v Sarajevu na obeležitvi Dneva spomina na ubite otroke v Sarajevu. Zaradi naše prihodnosti je tisti dan v Banja Luki z Miloradom Dodikom dogovarjal interkonekcije, ki bodo Sarajevo postavile v dvojne plinske okove Beograda in Zagreba.

Petnajst ur je trajalo tudi najbolj neodvisnim medijem na Hrvaškem, da so “preverili” dejstva, ki jih je leta prej ugotovilo Haško sodišče. Predstavljajte si, da bi bile razmere drugačne. V tem primeru bi od objave v medijih na Hrvaškem do objave v medijih v Sarajevu potrebovali toliko časa, kot ga novinarji potrebujejo, da pritisnejo copy in paste. Ker v Sarajevu je kul voditi razpravo, ali je bilo med obleganjem ubitih 1601 otrok ali je to število (ne)znatno manjše. V Zagrebu pa se niti sodiščem ugotovljena dejstva o UZP ne morejo objaviti, dokler se ne preveri “avtentičnost videa”, ki ga je snemal – Zagreb.

“Dovolj je prepirov in delitev, obrnimo se k prihodnosti”, sporočajo s strani SDP-a BiH.

Ok. Samo da se, prej, soočimo s preteklostjo.