Smajlović: Zaradi bojnih strupov sem želel pobiti vse v koloni!

Pred jutrišnjo dženazo za 136 žrtev Srebreničkega genocida vsaka zgodba več kot 10.000 dobi na teži, piše novinarska agencija Patria.

Čeprav so rane žive vse dni v letu, 11. julija na njih pade sol, zato še posebej bolijo, pričajo preživele žrtve. Beg pod četniškim nožem skozi gozdove pri visokih temperaturah, o najdražjih pa ne vedeti nič, je posebna zgodba vsakega, ki je v Tuzlo prispel živ...

V kolonah in na poti smrti so mnogi ostajali nemoči, želeč, da bi jih ubili... Četniki, Vojska RS-a, niso izbirali sredstev, da bi dosegli cilj, čim več muslimanskih mladeničev, očetov, bratov... Cilj so imeli le enega. Ubiti jih in jih izbrisati z obličja zemlje... Znano je, da so na Bošnjake v kolonah metali tudi bojne strupe.

Ramo Smajlović, rojen v Bratuncu, je bil celo vojno v Srebrenici. Ob padcu Srebrenice je prešel v Tuzlo, iz Tuzle pa v Sarajevo, kjer živi še danes. Poskuša, pravi, nekaj delati v Bratuncu, a mu vse to tako težko pade, da si ne more predstavljati vrnitve tja.

- Moja družina in jaz smo imeli hude izgube. Tri brate sem pokopal, sina, ki je bil letnik 1975. Dva brata sta umrla v Srebrenici, še preden je prišla pod četniško oblast, sina in še enega brata pa sem izgubil ob padcu Srebrenice, ko smo bežali proti Tuzli – pravi Smajlović.

Sina je pokopal v Memorijalnem centru Potočari, vsa tragedija pa je na njem pustila neizbrisen pečat.

- V Srebrenici je bilo težko, bil sem ujetnik, štirikrat sem bil ranjen... vse to je bilo treba pretrpeti. Med prebojem sem bil zastrupljen z bojnim strupom, tako da mi je bilo le pomembno, da nekoga ubijem. Ljudje so bili tako zastrupljeni, da so želeli drug drugega pobiti – pripoveduje Smajlović.

Danes, 20 let po vsem, Smajlović čuti posledice.... Nikoli prežalovanega sina pogosto omeni in se sprašuje, kakšno smrt je imel.

- Danes stojim pred vami in skozi telo mi gredo kurja polta. Je mogoče, da vse to človek prenese – je dodal Smajlović.