Primer Iran: Bodo politiki v Sarajevu kdaj prenehali biti strahopetci?!

(Patria) - Strahopetnost in oportunizem sta dominantni značilnosti večine političnih akterjev na probosanski sceni. Ta neprijetna dejstva ni mogoče prezreti, saj je bošnjaško-bosanska politika v zadnjih letih v celoti potisnjena na rob in skoraj brez življenjske moči.

V ideologiji strank s sedežem v Sarajevu skorajda ni nič privlačnega. Njihov nacionalizem in antinacionalizem sta enako politično aseksualna. V prevladujočem diskurzu teh strank ni nič posebej privlačnega. V glavnem se opira na nekakšno sredinsko politiko, ki je zatočišče za mediokritete, in ne le to, ampak mirna luka za partijske birokrate, ki v nobenem trenutku niso pripravljeni storiti ničesar za kolektiv, ki ga predstavljajo, če to pomeni prevzem določenega tveganja za osebno udobje ali položaj stranke.

Celotna plejada poslancev in funkcionarjev sarajevskih strank opravlja svoje mandate brez posebne želje po vstopu v kakršno koli politično, kaj šele ideološko razpravo.

Vendar pa je bila v zadnjih nekaj letih Demokratska fronta tista, skoraj edina politična stranka, ki je prepoznala potrebo in našla načine, da se izogne zastavljenim koordinatam dnevne politike, ki jo zaznamuje dolgočasje, in ponudi državljanom ideološki boj.

Res je, da se DF že desetletje bori v bitki, ki ni le politične, ampak tudi ideološke narave, boj proti spremembam volilnega zakona po željah HDZ, kar spada v register ideološko-političnega boja med družbenimi silami, ki BiH vidijo kot etnično ali državljansko urejeno državo - torej je res, da je DF že dolgo na prizorišču ideoloških spopadov, morda že od trenutka, ko je Željko Komšić zaradi sprejetja neenake vrednosti glasu s strani SDP zapustil to stranko in ustanovil DF, vendar se je DF v zadnjih nekaj letih izkazal kot skoraj edina politična organizacija, ki je pripravljena na ideološko debato.

Ko se je bilo treba upreti suspendiranju ustave, poglabljanju etnične diskriminacije in krepitvi etničnega značaja ustave na račun državljanskega, ko se je bilo treba upreti vsiljevanju oblasti s strani tujcev, je bil DF najglasnejši in najbolj dosleden v tem.

Ko je bilo treba dvigniti glas proti naraščajoči islamofobiji v Evropi, kar se je vedno in praviloma odražalo na Bosno in Hercegovino, najglasnejše v tem niso bile formalno nacionalne stranke (zgodovinsko muslimanskega kroga), najbolj dosledni v tem so bili Komšić in DF.

Tako je Komšić večkrat evropskim funkcionarjem opozoril na pogubnost islamofobične kampanje proti Bošnjakom muslimanom. Eden od primerov je bila Komšićeva intervencija pri francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je bila v Sarajevu med lažnimi progravanskimi krogi sprejeta z nožem in imenovana diplomatska nesramnost.

Isti krogi so sklonili glavo pred Miloradom Dodikom, ki jim je v obraz psoval genocid, medtem ko je Komšić prekinjal sestanke in intervjuje, na katerih so poskušali sogovorniki zanikati genocid v Srebrenici.

Komšić je torej prekinil, to je onemogočil, sestanek s Sergejem Lavrovom, ker je dostojanstvo nalagalo, da se tak sestanek odloži, saj je Lavrov dan prej ponižal zastavo Bosne in Hercegovine med sestankom z Miloradom Dodikom. Kljub temu je bil v trenutku, ko se je Komšić na Združenih narodih uprl intervencijam bivšega ameriškega veleposlanika v BiH Michaelu Murphyju, obtožen proruske dejavnosti.

Ideološki in politični nasprotniki Komšića in DF-a so tako naredili popoln, celovit in skoraj popoln krog, v katerem sta DF in Komšić v roku enega leta ali malo več, bili tako ljudje, ki kvarimo odnose z Rusijo, kot ljudje, ki nas oddaljujejo od Združenih držav Amerike.

Seveda, nič od tega ni bilo res, vendar je pomembneje to, da končno popušča vsa okorelost in strah pred tem, da bi izrazili politično stališče. Tako je tudi v primeru resolucije, s katero zalivske države obsojajo domnevni napad Irana nanje.

Medtem ko bošnjaška reprezentanca, utelešena v Bećiroviću, Konakoviću in Lagumdžiji, trepeta pred Združenimi arabskimi emirati in Združenimi državami Amerike, katerim ni v tisočem mestu vprašanje, kako se bo BiH pri Združenih narodih "naše" Melanije Trump izjasnila o neki njim še posebej nesmiselni resoluciji, je Komšić na drugi strani edini zmogel moč, pogum in integritet, da sporoči, da BiH od vpletanja v konflikt na Bližnjem vzhodu nima nobene koristi.

Da bi tako ravnali, kot je ravnal Komšić, morate v političnem življenju, ki vam ga dodelijo državljani, v nekaj verjeti. Komšić in Demokratska fronta morda nikoli ne bosta dobila večinske podpore državljanov Bosne in Hercegovine za svoja stališča, vendar se očitno ne bosta opravičevala, ker so njuna stališča nepriljubljena.

Tega, kar bosanskohercegovinski politiki prav zdaj primanjkuje, niso le nepriljubljena stališča. Politična organizacija ne more živeti od nepriljubljenih stališč. Problem je v tem, da se verjame, da se lahko živi brez njih. In to je tudi res. Lahko se živi brez časti, vendar je to nesmiselno, kot tudi brez domovine.

(M.T.)