Primer Čemerno: Izrecen ukaz je bil uničiti havbice in ne vstopati v objekte

(Patria) - Na novem zaslišanju pred Sodiščem BiH v primeru Džemal Hadžić in drugi, bolj znanem kot Čemerno, je danes pričal nekdanji pripadnik TO Kakanj, ki ni želel, da se njegovo ime ali fotografija objavita v javnosti. Pred sodiščem je povedal, da se je kot prostovoljec pridružil TO Kakanj in da je sam sodeloval v akciji na Čemernu.

Odgovarjajoč na vprašanja tožilca Vladimirja Simovića, je opisal, kako so nekaj dni pred dogodki na Čemernu prostovoljci iz Kaknja prišli v Brezo in bili nameščeni v športni dvorani v šoli, ki je bila obstreljena, nato pa so bili premeščeni na Vlahinje, kjer so bili prav tako izpostavljeni obstreljevanju, pri čemer je bil ranjen poveljnik čete Senad Jašarspahić. Povedal je tudi, da je bil poveljnik voda Teufik Turudić – Tufo.

Devetega junija so bili napoteni v Korita, kjer so ves dan preživeli v prostorih šole, nato pa so v nočnih urah krenili proti Čemernu. Na vprašanje tožilca, kaj so jim povedali o cilju akcije, je odgovoril, da je pred postrojenimi vojaki prvoobtoženi Džemal Hadžić rekel, da je cilj uničenje havbic in ukazal, naj ne vstopajo v objekte, ter da akcija ne sme trajati dlje kot dvajset minut.

Tožilec Simović je tudi tokrat navajal dele izjave, ki jo je priča dal leta 2017, na kar se je priča odzvala z izjavo, da jo je inšpektor takrat s pritiski poskušal navesti na odgovor, da je Hadžić ukazal „uničiti vse živo“, na kar ona, kot pravi, ni pristala. Na vprašanje tožilca, ali so vedeli, da je na Čemernu vojska,
je priča odgovorila, da havbice niso mogle delovati same in da jih je moral nekdo upravljati.

Opisujoč potek same akcije, je priča povedala, da se spominja teme, dežja, slabe poti in groznega občutka strahu ob začetku streljanja, ko so prispeli na rob gozda proti vasi. Takrat je videla dva sovražnikova vojaka, zaradi česar se je skupaj s še enim soborcem premaknila na drugo mesto. Tožilec je trdil, da je priča v izjavi povedala, da so bili vojaki, ki jih je videla, pripadniki TO, kar je priča zanikala, zaradi česar so za trenutek narasle napetosti med pričo in tožilcem, zaradi česar je morala sodnica Minka Kreho opozoriti oba.

V nadaljnjem pripovedovanju je priča opisala, kako so prišli do havbic, vendar takrat pri havbicah ni bilo nikogar. Na drugem koncu se je slišalo streljanje, vendar ni videla nikogar, ki bi bil poškodovan na obeh straneh. Morali so minirati havbice, vendar tega niso mogli storiti, ker je človek, ki je nosil detonatorske kable, pobegnil.

Niso jih uspeli zažgati niti z bencinom, zato so se odločili, da jih porinejo po bližnjem pobočju, kar so tudi storili. Šele takrat je videla svoja kolega Benjamina in Harisa Sikiruja. Nato so se spustili v vas Mahmutovića Rijeka in nadaljevali proti Brezi.

Šele kasneje je slišala za padle na obeh straneh, vendar o tem ni mogla ničesar povedati, ker tam ni bila prisotna. Odgovarjajoč na vprašanja obrambe, je priča ponovila, da je bil ukaz Džemala Hadžića izključno uničiti havbice in da nihče ne vstopa v objekte.

Tudi ta priča je večkrat ponovila, da del navedb, ki so v prej podani izjavi, ne ustreza njenemu pričanju, rekoč, da je inšpektor nanjo izvajal pritiske, ji govoril, da bo vložil obtožnico tudi proti njej, da bo šla v zapor in da bo njena družina ostala lačna, vendar da ni podlegla tem pritiskom, dodajajoč, da je celo prisotni tožilec Simović večkrat pomirjal inšpektorja.

Obramba trdi, da gre za inšpektorja Karišika, na čigar postopke in način jemanja ter sestavljanja izjav so že prej imeli pripombe.

(S. Spahić)