Slobodna Bosna po 24 letih preneha s tiskanjem, izdaja se seli na splet

Bosanskohercegovska revija Slobodna Bosna ne bo več izhajala v tiskani izdaji. Revija se seli na digitalno platformo! To je napovedal tudi glavni urednik Slobodne Bosne Senad Avdić.

Bosanskohercegovška tiskovna agencija Patria v celoti povzema Avdićevo besedilo, objavljeno ob prehodu Slobodne Bosne s tiskane na spletno platformo:

To je zadnja številka Slobodne Bosne v tej obliki, papirnati, staromodni, očitno anahroni. Z novim letom se bomo kot prva revija na Balkanu preselili na digitalno platformo!
Dolgo v noč, v sivo zimsko noč, ostanem z opernim pevcem Ivicem Šarićem in virtuozom na strunskih instrumentih Edinom Karamazovom. Vse pesmi so se zvrstile, od Vardara do Triglava, soglasno, veličastno zveni sinergija dveh velikih svetovnih glasbenih imen, Šarića in Karamazova: postavite ju na katero koli svetovno glasbeno sceno, to bo prvovrstna senzacija.
 
Ivica je iz Kraljeve Sutjeske, verjetno rojen v Zenici, Edin Karamazov pa je iz Zenice, zagotovo rojen v Zenici. Karamazov mi pripoveduje, kako prijetno, sproščeno in navdihujoče je bilo sodelovati s Stingom pri njunem skupnem albumu, ki je doživel planetarni uspeh. »Čeprav je Sting velik avtor, je tudi lepo vzgojen fant.«
 
»In ali lahko eno katoliško zame?« vprašam oba mojstra, potem ko sta »prelistala« celoten repertoar ruskih romans, neapeljskih kancon, prešla čez Franka Sinatro. »Katera je ta katoliška?« me vpraša eden od njiju. »Tista, ki jo poje kardinal Vinko Puljić, ko se sreča z verniki v neobveznem druženju: Tebi, mama, misli letijo.« »In ko že govorimo o tem,« se spomni Šarić, »moja mama sprašuje, zakaj te ni več na OBN-u.« In tako se začne...
 
Dan kasneje na neki srbski televiziji gledam in poslušam tamkajšnjega zunanjega ministra in, kar je v tem primeru odločilnejše, predsednika Socialistične partije Srbije Ivico Dačića, na stranaškem shodu v Novem Sadu. Verjetno bodo kmalu parlamentarne volitve v tej pokrajini, zato so vsi srbski politiki na veliko krenili k vojvodinskemu volilnemu telesu, od Vučića do Dačića.
 
»Zahvaljujoč politiki Socialistične partije Srbije,« govori Dačić, »smo podrli ustavni red iz leta 1974 in Vojvodino vrnili v sestav Srbije, s tem pa primer Vojvodine ni internacionaliziran kot primer Kosova.«
 
Bil sem priča tem turbulentnim dogodkom v Novem Sadu jeseni 1988. leta in pisal sem, da ne gre za nikakršno spontano zbiranje ljudi na podlagi jogurtne revolucije, temveč za dobro načrtovan, organiziran in plačan projekt, ki ga je vodil Beograd, oziroma Slobodan Milošević. Nekaj dni kasneje sem v Mednarodnem tiskovnem centru, sredi Beograda, prejel »pismo bralcev«, od zadaj, v zatilje me je udaril in na tla vrgel izvesni kriminogeni, v tistem času srbofanatiziran tip, imenoval se je Ratko Knežević. V tistem času ni bilo ne ombudsmana, ne linij za medije, ne OVSE-jevih in sorodnih institucij za podporo novinarstvu. Nekako je, čeprav sem to skrival kot kača noge, informacija, da sem bil nokavtiran v prestolnici Jugoslavije, prišla do moje matere. Hitro me je, brez obotavljanja, poklicala in zavpila: »Sine, beži od tam, vedno boš imel tukaj kaj jesti in kje spati.« In tako se je nekako tudi izšlo, z odloženim plačilom.
 
Leto ali dve kasneje, jeseni 1991. leta, je v prostorih sarajevskega Doma mladih potekala promocija prve številke Slobodne Bosne. Ponosna je bila moja mati, ko je videla, da ji ljudje, ki jih je gledala samo po televiziji, nekoliko pomenijo, ko sem jo spoznal z Ivico Puljićem, Jasminko Šipkom, Nijazom Durakovićem, Davorinom Popovićem... Še ko je zvečer na Yutelu videla sebe, njeni sreči ni bilo konca, sladkor pa ji je brez inzulinskih posegov prišel v normalo.
 
Konec istega leta, 1991., potem ko smo na naslovnici Slobodne Bosne objavili članek »Sarajevo na četniškem merilnem mestu«, so stotine anonimnih klicev zasule moj domači telefon, moja uboga mati pa je morala odgovarjati na grožnje, žaljivke, psovke, kakor je znala in umela. S prvimi tedni vojne, aprila 1992. leta, so v zgodnje jutranje ure na moj prag potrkali nekateri Jukini ali Kruškovi specialci. »In zakaj ga potrebujete?« je vprašala mama. »Za zamenjavo,« je odgovoril nek uniformiran šaljivec. »Karadžić ponuja Koljevića in Plavšićko zanj.«
 
Preskočimo pet ali šest let in tukaj smo (hop!) marca 1999. v zgodnje jutranje ure pozvoni domači telefon in mama se javi: »Senad spi, gospod, kako ste rekli, da vas je ime?« »Vasiljević« »In ime?« »Aleksandar« »Zdaj vam bom povedala, general, vaša JNA vam je zagrenila življenje tako meni kot njemu in celotni naši družini.« Bilo je v času, ko je zveza NATO bombardirala Srbijo, Slobodan Milošević pa je obupno iz naftalina aktiviral dolgoletnega šefa Kontraobveščevalne službe Vasiljevića, da bi rešil, kar se rešiti ne da... Mesec ali dva kasneje je mama umrla.
 
»Sem dobro odbrusila tistemu Vasiljeviću?« je eno od zadnjih vprašanj, ki mi jih je zastavila.
 
»Bolje kot Alija, Ganić in Sefer skupaj,« sem jo miril.
 
Vselej me je kopalo, mučilo, tiščalo, koliko smo k sladkorni bolezni moje matere prispevali jaz in Slobodna Bosna. In skoraj bi pozabil: to božično-novoletni večer sta poleg Šarića in Karamazova v družbi bila tudi igralec Emir Hadžihafizbegović. »In se spomniš, bratec,« me vpraša Emir, »kako se je tvoja stara razveselila, ko smo ji poleti 1994. leta prišli domov?« »Kako se ne bi spomnil,« sem se skoraj razjokal, »to je edina skupna fotografija, ki jo imam z mamo.«
 
Skoraj sem znorel eno poletje, ki sem ga preživel v Zagrebu, ko so z vseh glasbenih linij, iz vseh stanovanj in lokalov, predvajali samo eno pesem z albuma Prljavog kazališta, »O mojoj majci«. Skoraj sem se sprla tudi z najboljšimi prijatelji, ki sem jih prepričeval, da je to ena retro šlagerska sluzavost, ki je Jasenko Houra ni zamislil kot nacionalistično budnico, in bil sem v zmoti.
 
Medtem ko zaključujem to številko Slobodne Bosne, zadnjo v tej obliki, papirnati, staromodni, očitno anahroni, me muči vprašanje, kako bi svoji materi, ki je leta in leta vsak teden obiskovala po deseterih trafike, da bi preverila, kako se prodaja Slobodna Bosna, razložil, da Slobodne Bosne na trafikah ne bo več in da gleda kljike na internetu in všečke na družbenih omrežjih.
 
P.S., Predprejšnji večer je bil na druženju tudi moj prijatelj Šefkija Vatreš, glavni operativc sarajevskega »Pokopa«. Pred mesecem dni sem prosil Šefko, naj sanira podrtje maminega groba. Opravljeno brezhibno. »Mama bi bila ponosna nate,« mi pravi Šefko, medtem ko sedi s svojo čudovito družino. Upam, Šefko, upam...