'Slika ni točna, a je resnična'

Napisal: Armin Aljović

---

Sestra Ljubica iz skupnosti Frančiškanskih šolskih sester, ki sem jo prosil, naj mi pomaga razumeti fotografijo, ki je v petek spravila v trans družbene mreže v BiH in regiji, je takoj prepoznala zvijačo: „Mislim, da to ni nobena od sester. Poznam vsak obraz, vsako sestro v Sarajevu in skoraj vsako sestro v BiH, a ne te. Končno, uniforma, ki jo nosi dekle na fotografiji, nima nobene zveze z uniformo, ki jo nosijo sestre v Sarajevu ali kjerkoli v Bosni in Hercegovini.“

Fotografija dveh mladih žensk – ene redovnice in ene muslimanke s hidžabom, ki se skupaj vozita na motorju po glavni sarajevski ulici, posneta za potrebe novega filma 'Pozdrav iz Sarajeva', čeprav tega v trenutku objave fotografije ni bilo znano – je v trenutku preplavila družbene mreže in medije v Bosni in Hercegovini in na plastičnem primeru razgalila mentalno in duhovno stanje bosanskohercegovske, predvsem sarajevske javnosti: za ene je ta prizor primer, da multikulturni duh v Sarajevu še vedno živi, medtem ko je za druge poveličevanje te fotografije privolitev v tezo etnonacionalnih politik, da je sarajevski kozmopolitizem vendarle umrl in se mrtev trza le občasno.

Sarajevo je bilo vedno odprto za vse. In ne le to, različnost se na tem mestu ni le spoštovala, ampak se je tudi medsebojno podpirala – do danes so stolpce svetovnih medijev polne fotografije muslimanke Zejneb, ki je sredi sarajevske ulice leta 1941 s svojo obleko skrila Davidovo zvezdo na roki svoje sosede Judinje, jo tako varovala, da ne bi končala v kakšnem ustaškem taborišču. Med vojno v Bosni in Hercegovini devetdesetih letih so Sarajevo skupaj branili Bošnjaki, Srbi, Hrvati, Bosanci in Hercegovci, Jugoslovani, Romi in tisti, ki so bili vse to hkrati. Bosanski frančiškani so do danes nepremagljiv branik v obrambi večnacionalne Bosne.

Cilj vojne proti Bosni in Hercegovini devetdesetih letih je bil uničiti to tkivo Bosne in Hercegovine in stoletja multietnično deželo razdeliti na tri etnonacionalne enote, vsaka od njih rezervirana izključno za pripadnike ene etnične skupine. Ljudje so med štiriletnimi grozotami umirali, zapirali so jih v tabore, prisilno selili v druge dele dežele samo zaradi lastnega imena in verskega prepričanja, čeprav to v Bosni in Hercegovini nikoli ni bilo postavljeno v ospredje.
Takšne fašistične namere so bile v veliki meri uresničene z najsvirejšimi nasilnimi metodami, medtem ko se je politika delitve državljanov v BiH na čiste etnične skupine, tokrat z drugimi sredstvi, predvsem s političnimi pritiski in izsiljevanjem, nadaljevala tudi po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma, ki je leta 1995 ustavil vojno v BiH. Koncept etnizacije in konfederacije Bosne in Hercegovine je morda najmočnejši od vojne do danes.

Politika trenutnih voditeljev Hrvatov v BiH in bosanskih Srbov, Dragan Čović in Milorad Dodik, med drugim sestoji prav iz poskusov, da bi glavno mesto Bosne in Hercegovine prisvojili izključno kot last Bošnjakov, nato pa bi imeli alibi, da mora biti Banja Luka ekskluzivna prestolnica bosanskih Srbov, Mostar pa prestolnica Hrvatov, do katere drugi nimajo pravice. Bošnjaška politika pod vodstvom Bakirja Izetbegovića do zdaj ni imela ustreznega odgovora na takšno stanje, pogosto je kazala znake lastne radikalizacije – kar je tudi cilj drugih dveh nacionalizmov v BiH – medtem ko ustreznega odgovora še vedno nimajo niti državljanske politike v državi, razdeljene in obremenjene s strankarskimi spori.

Kakorkoli že, fotografija redovnice in muslimanke na motorju se je izkazala kot lakmusov papir – pokazala je, da v Sarajevu obstajajo tisti, ki nikoli niso privolili v drugo mesto razen tistega, v katerem se redovnica in ženska s hidžabom vozita skupaj na skuterju, in tisti, ki so se vdali in verjamejo, da je takšno Sarajevo izgubljeno, a njihovo hrepenenje po multietničnem mestu je povsem neplanirano razgalila in vrgla na družbene mreže zgolj običajna scena iz filma, še preden je bil film sploh posnet.

Da si za naslov članka izposodim tezo Progresivnega Džematlije: 'Slika ni točna, a je resnična'.