Praznovanje v Mostarju, prihajajo odzivi: HVO ni vojaška formacija, ampak skupni zločinski podvig

V Mostarju se danes obeležuje jubilejna 25. obletnica ustanovitve Hrvaškega obrambnega sveta. Slovesnost poteka s polaganjem vencev in prižigom sveč na spominskem obeležju vsem padlim pripadnikom Hrvaškega obrambnega sveta (HVO) pred Hrvaškim domom herceg Stjepan Kosača. Prvi odzivi že prihajajo, javnost pa je razdeljena. 

Građanski savez (GS) želi ob tej priložnosti obeleževanja dneva t.i. HVO-ja opozoriti bosanskohercegovsko javnost na naslednje:

Začenši z 18. novembrom 1991. leta se je v Bosni in Hercegovini začel skupni zločinski podvig političnega in vojaškega podjarmljevanja, trajnega odstranjevanja in etničnega čiščenja bosanskih muslimanov in drugih nehrvatov, ki so živeli na tistih delih ozemlja Republike Bosne in Hercegovine, za katere se je trdilo, da pripadajo Hrvaški skupnosti, kasneje pa Republiki Herceg-Bosni.

V združenem zločinskem podvigu so sodelovali Franjo Tuđman, Gojko Šušak, Janko Bobetko, Mate Boban, Jadranko Prlić, Bruno Stojić, Slobodan Praljak, Milivoj Petković, Valentin Ćorić, Berislav Pušić, Dario Kordić, Tihomir Blaškić in Mladen Naletilić Tuta ter številni drugi funkcionarji HDZ-ja, t.i. HVO-ja, Vlade Republike Hrvaške ter častniki in generali Hrvaške vojske.

Dejanja, ki jih je izvajala Herceg-Bosna/HVO, so potekala po naslednjem vzorcu: najprej je bila večina vojaško sposobnih moških aretiranih in zaprtih v različnih zaporih in koncentracijskih taboriščih HVO-ja. Nato je po odstranitvi večine moških HVO prevzel nadzor nad mesti in vasmi ter sistematično zbirali ženske, otroke in starejše, ki so bili nato zaprti za različna obdobja ali deportirani na območja pod nadzorom ABiH ali v druge države.

HVO je ustanovil in vodil celotno mrežo koncentracijskih taborišč za Bošnjake.

Vojaška policija HVO-ja je junija 1992. ustanovila center taborišča v krogu nekdanje policijske postaje v Ljubuškem. Tri mesece kasneje je HVO odprl taborišče v Heliodromu. Taborišča v Dretelju in Gabeli, ki se nahajata v nekdanjih vojašnicah JNA, so začela delovati aprila 1993. Taborišče Vojno je bilo aktivno med avgustom 1993. in januarjem 1994. V teh taboriščih je bilo zadržanih na desettisoče ujetih civilistov.

Posebej težki pogoji so vladali v Heliodromu in Dretelju, kjer so zaporniki bili prikrajšani za vodo, hrano, pogoje za osebno higieno in celo svetlobo. Zaprti civilisti so bili podvrženi zlorabam, pretepanju, utrjevali so jim opekline, jih podvrgli elektrošokom, poniževali tako, da so jih prisiljevali jesti z nikoli opranimi jedilnimi pripomočki, skromen obrok pa so morali pojesti v samo nekaj sekundah, sicer so bili kaznovani. Zapornike, ki niso jedli dovolj hitro, so prisiljevali, da so legli na vroč asfalt in se brez majice kotalili po tleh. Enemu zaporniku v Heliodromu so ukazali, naj poliza lastno kri, da „balijska kri ne bi ostala na hrvaški zemlji“.

Zapornike v Heliodromu ter v taboriščih Vojno in Ljubuški so odvažali na prisilno delo na frontno črto, pri čemer je bilo nekaj ranjenih ali ubitih, ali pa so umrli, medtem ko so jih ob frontni črti uporabljali kot živi ščit.

Objavljeni so bili tudi dokazi, da je ujetnike na prisilno delo uporabljal tudi Dragan Čović, danes član Predsedstva iz vrst Hrvatov in predsednik HDZ-ja in t.i. HNS-ja, v tistem času pa funkcionar Sokola - navaja odziv.

Vsi dejanski navedki v tem sporočilu so bili sodno ugotovljeni pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo in sodišči Bosne in Hercegovine. To je tisto, kar slavijo tisti, ki slavijo osmi april in t.i. HVO, opozarjajo v odzivu.