Ali na Pantovčaku sedi lobist izgubljenih vojn proti BiH?

Piše: Muharem Cero

---

Šele bolj pozorni opazovalci Milanovićeve 'vzdržanosti' od političnih apetitov in obračanja k lobistično-svetovalnemu delovanju, ni presenetilo to, kar se je zgodilo teh dni. 

Lobistični refleks je Milanović prinesel s seboj v dvorane Pantovčaka, kar potrjuje tudi 'nepričakovano' srečanje z Miloradom Dodikom v Zagrebu.

Lobiranje je po svoji definiciji delo ali dejanje v korist drugega. Prav tako je treba brati sam dogodek. Osvobojen ideologije socialne demokracije, trdno naslonjen v delovanju za tretjega, je ravnal tudi tokrat. 

Zaznavajoč Dodika kot predstavnika enega etnosa – Srbov, in ne kot ene tretjine najvišje oblasti sosednje države, se je Milanović jasno legitimiral. Z domnevnim zagovarjanjem načela konstitutivnosti, pod krinko boja za enakopravnost Hrvatov v BiH, Milanović sledi notranji ustavno-pravni preureditvi BiH po modelu konsociativnega federalizma, s tem ko daje v roke Dodiku etnično ekskluzivnost enega naroda v podpornem aranžmaju entitete RS, dejansko prikliče razgradnjo druge podporne entitete Federacije BiH po linijah odsevov in istovetnosti tistemu, ki ga je izročil samemu Dodiku.

Politična slepilost Milanovića je v skladu s krivim branjem značaja vojne v BiH. Namreč, aktualni predsednik RH je na žalost še vedno ujetnik napačnega branja same vojne, s percepcijo državljanske vojne v BiH, in ni pripravljen upoštevati haaških dejstev in dokazanih združenih zločinskih podvigov sosednjih držav z namenom odvzema in prisvajanja njenih ozemelj. Naivno je domnevati, da Milanovićeve spoznave o značaju vojne v BiH segajo prav do haaških resnic, vendar se zadržuje na mentalnem alibiju aktualnih politik v Srbiji in na Hrvaškem.

S tem populističnim pristopom ne išče koristi le za svoj politični uspeh, ampak se konča prav v točki, ki legitimira nadaljnja prizadevanja za iste vojne cilje, zdaj umite v akademsko lahkotnost konsociativnega federalizma.

Brezskrbno in brez kritja, brez kančka kesanja za zločine v vojni proti Bosni, Milanović poskus državljanske prenove njene družbe zmanjšuje na uličarsko, jalovo definicijo parazitiranja nosilcev te ideje. Nič drugega kot nadaljevanje razkosavanja sosedov in sosed proti izčrpani Bosni.

Zlobneži bi rekli, da je v tem nekaj, kar napoveduje težave. Kajti besede pravijo, prva je, Milanović drzno, blefersko in brez kritja ob 25. obletnici Daytona vstopa v konflikt ne le s haaškimi sodbami, ampak tudi s tvorci Daytona, pa tudi z velikim delom mednarodne skupnosti, ki je naklonjena Bosni.

Milanovićev politični avanturizem, ne glede na to, kako je ovit v ovoj dobrohotnosti do sosedov, ni nič drugega kot ponudba griza strupenega jabolka ideologij in političnih ciljev iz konca zadnjega desetletja prejšnjega stoletja.

Ne glede na to, kako se s svojo elokvenco, pojavnostjo in drznostjo poskuša pustiti vtis modernega demokrata s konca drugega desetletja 21. stoletja, mu je treba sprejeti, da je s strategijo, cilji in metodami le politični plazilec, nepripravljen in nesposoben odmakniti se od 90. let prejšnjega stoletja.

Ni pričakovati, da bo to sam prepoznal, vendar pa je verjeti, da mu sledijo, kot bi rekli pri nas, izgubi časa v politični Evropi.

Videli bomo le, ali se bo s tega političnega prizorišča odpeljal s 'purgerjevskim' Passatom ali pa kot Pišonja in Šuga z Jugom 45.