Spominjanje terorizma: Kako je porušenih 11 mostov v Mostarju

Od marca do avgusta 1992. je Mostar doživel strahoten urbicid. Rušene in sežigane so bile zgradbe gledališč, bolnišnic, knjižnic, mošej in samostanov, starih več kot 500 let. Mostar je mesto mostov. Njegovi mostovi so bili najlepši in med vsemi mesti izstopali s posebno lepoto. V letu 1992 in v razmaku nekaj mesecev je bilo v Mostarju porušenih enajst mostov, ki so jih zgradili Mostarji ne glede na veroizpoved.

Verjetno v svetovni zgodovini ni zabeleženega takšnega divjaštva.

Kdo je rušil te mostove? Če rečemo, da jih je rušila samo srbska stran, je napačno.

Mostarji so prepoznali tudi drug zločin, ko so videli požig starega spomenika Kujundžiluk. Takoj po osvoboditvi levega brega je ta del mesta požgala hrvaška vojska (HV) in druga (t. i. rudarska) bojna HVO-ja.

Iz vrha Republike Hrvaške, natančneje iz HDZ-ja, te dni opozarjajo na teroristične grožnje iz Bosne in Hercegovine.

Vprašati bi jih morali, zakaj so jim, kot tudi JNA in Karadžićevim teroristom, bili v napoto mostarski mostovi?  

Kdo so ljudje, ki so rušili prelepe mostarske mostove?

V svoji knjigi „Izdaja in obramba Hercegovine ’91-’95“ je Mostarčan dr. Suad Ćupina, trener karate reprezentance BiH, zapisal: „Mostar je neusmiljeno uničeval za veliko Srbijo in to od ljudi, ki so v naše mesto prihajali najpogosteje, da bi odslužili zaporno kazen v Šantićevi.“

Hkrati dr. Ćupina navaja dele intervjuja Valentina Ćorića, ki je danes obtožen kot član Prlićeve skupine, in ki ga je dal v časopisu „Samuraj“ v Zagrebu. Ćorić je priznal, da je že od leta 1990 vključen v specialne vojaške in policijske naloge: „Formiral sem diverzantsko-inženirsko enoto v Čitluku, ki je štela okoli 100 inženirjev in diverzantov in ji sem bil poveljnik. Nastanjeni smo bili v Kompasovem kampu v Međugorju. Namen enote je predvideval hitre intervencije. **Minirali smo vse mostove na Neretvi. Jaz sem bil zadolžen za inženirstvo, ker sem delal kot inženir v Čitluškem rudniku, tako da sem imel minere, ki so minirali vse ceste proti Čitluku, Ljubuškemu in tako naprej.“**

Drugi rušitelj mostov je bil Branko Simić, ki je živel na levem bregu Neretve v naselju Žitomislići, nasproti vasi Paoča, kjer je živel Valentin Ćorić.

Rušenje mostov po Hercegovini se je začelo že aprila 1992. Tako je bil porušen **Most v Stocu** čez Radimljo 12. aprila. **Betonski most v Begovem Hanu** pri Jablanici, na magistralni cesti Sarajevo - Mostar, je bil porušen isti dan. **Most v Žitomisliću** je bil porušen 19. aprila, ko je bila drugič minirana proga na relaciji Konjic – Jablanica. **Most Begov Han** je bil porušen maja 1992 in za to teroristično dejanje obstajajo pričevanja, da ga je izvedla Kazenska bojna Tute Naletilića.

Nato so se začela teroristična rušenja prelepih mestnih mostov Mostarja. **Most v Vojnem** **v Potokih**, severnem predmestju Mostarja, zgrajen v času Avstro-Ogrske, je bil porušen 20. maja 1992.

**Lučki most** ali **Most Mujage Komadine**, zgrajen leta 1913 kot prvi most, zgrajen v Bosni in Hercegovini iz betona, je bil porušen 20. maja 1992. V vojnem biltenu SAO Hercegovine je objavljeno, da so Lučki most porušila brata Ćupina. „To, da so obtožili mene in brata, zame pomeni, da je bil Lučki most porušen s skupno srbsko in hrvaško strategijo“, navaja dr. Suad Ćupina v svoji knjigi „Izdaja in obramba Hercegovine“. Istega dne, 20. maja, so bili porušeni trije mostovi. Ta strahotni terorizem se bo nadaljeval.

**Most Bijela na severnem vhodu v Mostar**, na rokavu jezera Salakovac, zgrajen leta 1961, je bil porušen maja 1992. Porušila ga je Kazenska bojna.

Betonski **Titov most** ali **Most Musala**, ki se nahaja v središču mesta, je bil porušen 29. na 30. maj.

**Carinski most** je bil porušen 11. junija. Kot priča rušenja Carinskega mostu je naveden Rinald Kovačević, ki je videl, ko je **Žiko Savić** iz Bačevića nameščal eksploziv. Prisoten je bil tudi Vojislav Babić. Eksploziv je bil nameščen s spodnje strani mostu in porušen z daljinskim sistemom. Istega dne je bil porušen **Železniški** ali **Sutinski most**, ki se je nahajal med Raštani in Sutino. **Most Hasana Brkića** ali **Most na Čekreku**, zgrajen leta 1980, je bil porušen 11. junija 1992. **Železniški most v industrijskem delu Bačevića** je bil porušen 11. junija. Trije prelepi mostovi so bili torej porušeni isti dan v teh strahotnih terorističnih dejanjih. Že naslednji dan, 12. junija, je bil porušen **Avijatičarski most** ali **Vojni most v Rodoču**.

Končno, 9. novembra 1993. je artilerija HVO-ja porušila svetovno znano zgradbo **Stari most** v Mostarju. Medtem ko so bili drugi mostovi porušeni z podstavljanjem eksploziva, je bil Stari most porušen z stalnim obstreljevanjem. Prvi so ga začeli rušiti četniki pod poveljstvom generala JNA Perišića, nato pa ga je končno porušila artilerija HVO-ja. V tistih trenutkih se je nanj nahajala zastava Unesca.

Zanimiv je pogovor, ki se je vodil v kabinetu **Franja Tuđmana** 10. novembra 1993, dan po rušenju Starega. Prisotni so **Mate Boban, Mate Granić, Jadranko Prlić** in nek **Jukić**. Pogovor je večinoma laskav. Tuđman vpraša:

„Mimogrede, ta mostarski most, kdo ga je porušil?“

**Mate Boban** pravi: „**Bili so strašni nalivi. Toliko streljanja prej, tako da je sam padel**“.

Tuđman nato vpraša: „Sicer pa, med nami, rušenje v vojaškem smislu, komu gre bolj v korist?“

**„Nam“**, pravi Boban, Jukić pa doda, kaj je treba povedati javnosti: **„Jaz sem mnenja, da gremo na obrušitev. Torej, mi bomo rekli rušenje ali obrušitev mostu, ker ga je dež načel in ostalo. Obtožiti vojna dogajanja in popolno uničevanje vsega blaga v Bosni in Hercegovini“...**   

Komu je bilo potrebno toliko uničevanje mostov v Mostarju in Bosni in Hercegovini? Na rekah Savi, Vrbasu in Bosni je bilo porušenih 17 mostov. Z še 15 mostovi v Hercegovini je to 32 mostov.

**Tuđman in Milošević sta se dogovarjala o delitvi Bosne in Hercegovine do potankosti. Le dva dni po rušenju zadnjega mostarskega mostu, 14. junija 1992, se je začela ofenziva HVO-ja na levi mostarski breg Neretve.**

Po nekaterih srbskih virih so bili mostovi rušeni z obeh strani, da bi se umik srbskih enot opravil v miru. Trebalo je stati na mejah banovin, te pa so potekale čez Podveležje. Po dogovoru Karadžića in Bobana v avstrijskem Gradcu, je hrvaška stran izdala sporočilo, v katerem stoji, da je hrvaško ozemlje „območje določeno leta 1939, torej meja Hrvaške banovine“. V nekem posnetem pogovoru med Momom Mandićem in Brunom Stojićem, starima sodelavcema v MUP-u RBiH, pride do razprave: Meja na Neretvi ali na banovini: „Samo Banovina iz ’39. Hrvatom daje naravne meje. Samo te meje hočemo“, pravi Stojić, sicer funkcionar HDZ-ja.

Srbi so popustili in po rušenju mostov se je začel njihov umik na banovinske meje. Mostovi so bili rušeni s preciznimi dogovori. Kdor ni vedel za te dogovore, je tvegal, da umre. 

V istem pogovoru s Stojićem, Mandić predlaga: „Zakaj ne sedete in se ne dogovorite: Levi breg Srbom, desni Hrvatom, Muslimane pa po Neretvi dol“.

Ta terorizem je bil v več procesih obsojen na sodišču v Haagu. To je bila politika vodstva HDZ-ja, tako tistega v Zagrebu kot tistega v Grudah. Danes ta isti HDZ demonizira Bošnjake in Bosno in Hercegovino ter jih obtožuje kot teroriste in grožnje miru.