Spomin na sarajevskega junaka in Zlatega lilijana Safeta Zajka: V boju za domovino ga je vodilo pogumno srce

(Patria) - Na današnji dan leta 1993 je Safet Zajko, poveljnik 2. viteške motorizirane brigade, umrl med izvidnico sovražnih položajev na Mijatovića kosi, v enem od najbolj izpostavljenih rovov na hribu Žuč. Zajko se je rodil 1. marca 1959.

Vojaško priznanje Zlati lilijan je prejel leta 1992, posthumno pa je bil leta 1994 odlikovan tudi z Redom heroja osvobodilne vojne, kot brigadni general ARBiH.

Kdo je bil Safet Zajko?

Zajkovi starši, mati Duda in oče Salko, so imeli dvanajst otrok. Safet je imel sedem bratov in štiri sestre.

Safet Zajko je bil vzoren državljan, mož in oče dveh hčera – Alme in Džane. Mati Duda je med vojno žalovala za štirimi sinovi. »Sulejmana (20) so četniki ubili 1. avgusta 1992 pred očmi njunega očeta. Ustrelili so ga po naročilu učitelja Vasilija Krstića. Istega dne so pri Rudem ubili tudi njegovega brata Halila (24). Dva-tri dni kasneje so na Stijenicah ubili še Munirja Zajka (22), ki se je z skupino borcev boril proti četnikom, dokler jim ni zmanjkalo streliva. Tam je umrl tudi Zajkov zet Hašim. V ožji družini Zajko imajo 20 šehidov.«

Po preselitvi v Sarajevo je delal kot kovinar v sarajevskem podjetju ‘Zrak’. Bil je vzoren delavec in neomajen borec za delavske pravice. Te svoje principe pravičnosti je potrdil tudi v vojni, ko se je kot poveljnik boril za pravice svojih saborcev.

Kot mladenič je Safet Zajko končal ugledno šolo za rezervne častnike v Bileći kot eden najuspešnejših v razredu. Imel je čin rezervnega kapetana. Za razliko od mnogih някои sodržavljanov in prijateljev, ki niso verjeli, da bo Bosno in Hercegovino zajel vojaški požar iz Slovenije in Hrvaške, je Zajko svojim prijateljem govoril: »Nekaj velikega se pripravlja, vojna bo.«

Ob zori vojne v naši državi se je vključil v operativno delo Domoljubne lige BiH kot eden njenih najaktivnejših članov. Že 2. januarja je stal na čelu nekaj sto domoljubov iz Sokolja, Boljakovega in Buća Potoka, ki so se postrojili pred mošejo v Boljakovem Potoku. To bo kasneje postala hrbtenica 2. viteške motorizirane brigade. Bila je to idealna izbira človeka, ki je moral v najtežjih dneh naše zgodovine organizirati odpor proti silovitemu napadu, ki so ga JNA in Karadžićeve sile sprožile v začetku aprila 1992.

Vojska, ki ji je poveljeval, je bila zelo slabo oborožena, ni imela uniform, ob začetku humanitarne krize v obleganem mestu pa so primanjkovala tudi osnovna sredstva za življenje. Odhajali so na bojne položaje, svoje družine so puščali doma brez hrane, vode, elektrike… Kljub temu je Safet Zajko s svojo karizmo dajal varnost, spodbudo, motiv in moralno oporo svojim borcem in častnikom. Borci v njegovi bližini so bili pripravljeni žrtvovati se do nadčloveških meja.

Ob začetku agresije so, kot tudi v drugih delih mesta, domačini iz Sokolja, Pofalića, Velešića, Buća in Boljakovega Potoka oblikovali prostorske enote. Iz njih sta 1. julija 1992 nastali 15. pehotna brigada TO Novi Grad in 19. maja 1992 Prvi samostojni bataljon Okrožnega štaba obrambe Sarajeva. Končno 1. oktobra 1992 je z nadaljnjim združevanjem enot in izboljšanjem organizacijske strukture nastala Druga motorizirana brigada.

V času, ko mnogim v Sarajevu ni bilo jasno, da je na delu odprt napad na državo Bosno in Hercegovino, so skupine braniteljev vračale udarce prvim napadom srbskih paravojaških sil. Medtem ko so na tisoče sarajevskih državljanov, skupaj z rudarji iz Kaknja in Breze, 5. aprila 1992 demonstrirali za mir pred Skupščino RBiH, so borci, zbrani okoli Safeta Zajke, razorožili paravojaške formacije SDS-a na Šiljevića brdu, ki so prejšnjo noč streljale po Boljakovem Potoku.

»Morali bi nadaljevati, a je prišla JNA, da vzpostavi tamponsko cono. Tako nam je bilo rečeno iz Višjega poveljstva, da jih spustimo skozi Buća Potok, da gredo na Žuč. Izkazalo se je, da niso prišli vzpostavit tamponsko cono, zato smo se že 8. junija zapletli z njimi v boj in morali osvoboditi te dele Žuči.«

V začetku junija 1992 so branitelji pod poveljstvom Safeta Zajke blokirali sile JNA v vojašnici ‘Jusuf Džonlić’. Blokada je trajala 23 dni, po čemer so sile JNA pristale na umik iz mesta, pri čemer so uničile vse, kar je ostalo za njimi. Čeprav so bile sile JNA že razglašene za okupacijsko silo na ozemlju Republike Bosne in Hercegovine, so bili Safet Zajko in njegovi saborci med blokado vojašnice zelo korektni z vojaki in častniki JNA.

Že v prvih bojnih delovanjih so borci pod vodstvom Safeta Zajke dosegli pomembne vojaške uspehe. Posebej so se izkazali v znameniti bitki pri Pofalićih 16. maja 1992. V tej bitki so poleg Zajke sodelovali tudi njegovi trije bratje – Asim, Sabit in Abid.

Safet Zajko se ni želel po ničemer ločiti od svojih borcev. Veliko je delal in malo govoril. Pripravljal je operacije z najbližjimi sodelavci, ‘skrivaj celo pred sabo’, kot je govoril. Zato so njegovi borci izvajali bliskovite akcije in dosegali bliskovite zmage. To so bile pravzaprav diverzantske akcije. Zajko je prav tako zahteval od svojih borcev, da se prilepijo na četnike. Približal se je sovražniku čim bolj tesno, prisilil ga je k umiku.

Vojaki Safeta Zajke so se prvi leta 1992 obračunali s kriminalnimi elementi v Vojni policiji Armije RBiH, katerih pripadniki so ropali tudi njihove hiše, medtem ko so oni varovali obrambne linije mesta. Novembra so s Žuči umaknili po eno četo, aretirali nekatere poveljnike iz Vojne policije. Zajkovi saborci se še danes z veseljem spominjajo njegovega spoštovanja, ki ga je izkazoval do vojakov. Na liniji ga je bilo mogoče srečati ob katerikoli uri dneva ali noči. Želel je spoznati vsakega vojaka na liniji in slišati njihove težave. Nekoč, ko je ponoči obiskoval položaje svoje brigade, se je prikradel do skupine borcev, ki so govorili o svojih težavah.

Zahvaljujoč temeljem, ki jih je postavil Safet Zajko, so pripadniki Druge viteške motorizirane brigade nadaljevali po poti, ki jim jo je pokazal njihov poveljnik. Kot ena najboljših brigad Armije RBiH so sodelovali v bojih na Treskavici, Bjelašnici, Igmanu, leta 1995 pa svojo vojaško pot zaključujejo v bojih za osvoboditev Bosanske Krajine.

Druga viteška brigada je na svoji vojaški poti dosegla izjemne rezultate. Dokaz za to je tudi 38 prejemnikov priznanja Zlati lilijan in Red heroja osvobodilne vojne, s katerim je bil odlikovan tudi njihov prvi poveljnik – Safet Zajko.

Pokopan je kot šehid v haremu Ali-pašine mošeje v Sarajevu.

(Memorijalni center Sarajevo)