Spominjanje Profi, (Muhamed Filipović, 1929-2020)

Preteklo je leto od smrti akademika Muhameda Filipovića. Preprosto smo ga klicali Profa, javnost pa je uporabljala njegov vzdevek Tunjo.

Moja generacija na Filozofski fakulteti v Sarajevu, akademik Filipović je predaval logiko, metodologijo in filozofijo jezika. Iz njegovih predavanj si zapomnimo pomembne avtorje in njihove knjige. Od Aristotela (Organon), R. Descartesa (Discours de la methode), J. Lockea (An Essay Concerning Human Understanding), D. Humea (An Enquiry Concerning Human Understanding), I. Kanta (Kritik der reinen Vernunft), G. W. F. Hegela (Wissenschaft der Logik), do G. Fregea (Begriffsschrift), R. Carnapa (Der logische Aufbau der Welt), A. N. Whiteheada (Science and the Modern World), L. Wittgensteina (Tractatus logico-philosophicus / Logische Untersuchungen), M. Horkheimerja (Eclipse of Reason), M. Bahtina (Marksizem in filozofija jezika) in mnogih drugih mislecev in njihovih del iz evropske in svetovne zgodovine.

Kot študenti, konec 80. let prejšnjega stoletja, smo delili prijeten občutek učencev akademika Filipovića. Spremljali smo njegov znanstveni in javni angažma v naši družbi. Desetletje kasneje, po bosanski apokalipsi, sem imel čast in zadovoljstvo javno promovirati knjige, znanstveno-raziskovalna dela, ideje, ki jih je profesor zagovarjal. V Sarajevu, Zagrebu, Tuzli, Brčkem, Novem Pazarju, Konjicu, Dubrovniku in mnogih drugih krajih Bosne in regije, je bil akademik Filipović priljubljen in spoštovan avtor. Ljudje so ga radi poslušali in mu postavljali različna vprašanja. On je vedno z glasom in prepričljivostjo erudita potrpežljivo pojasnjeval "v čem je stvar".

Način, na katerega je "nosil" mnenje o družbenih fenomenih, je oblikoval prepoznavno fenomenologijo in družbeno ontologijo bosanskega mišljenja. To je, na žalost, ustvarjalo reakcijo pol-izobraženih aparatčikov, na eni strani, in spornih intelektualcev, ki so zagovarjali protibosansko ideologijo, na drugi strani. Zavist, nedoraslost, bahavost, politične "igre", nerazumevanje, surova moč, konzervativna omejenost in podobne "dejstva" družbene stvarnosti, v kateri se je odvijalo življenje mislečega človeka, so predstavljale tiste grenke dni in noči, skozi katere se je prebijal, da bi z mišljenjem osvetlil dogodke, ki se tičejo velikega števila ljudi in njihovih negotovih usod. V tem eksistencialnem škripcu je akademik Filipović doživel svojo življenjsko in intelektualno pustolovščino. Z odločnim držo in bistrim umom, z vrhunskim darom za mišljenje, kot je govorila profesorica Jelena Berberović, je akademik Filipović pričeval humanistično misel o bistvenih fenomenih naše dobe. Ni bilo vprašanja ali problema, na katerega se v svojih delih ali javnih nastopih ni ozrl in izrazil svojega mnenja.

Danes se čuti praznina med nami, v javnosti, ki jo je profesor napolnjeval z umnimi in izzivalnimi stališči. Pogosto je stal med nami kot mejnik in hkrati kot strelovod, na poteh Bosne in ohranjanja resnice o bosanski zgodovinski izkušnji življenja. Šele moramo premisliti, kaj je akademik Filipović govoril, pisal ali javno zagovarjal. V okviru bosanskih študij o njegovem delu bi morale biti napisane magistrske naloge in doktorske disertacije. V njegovem delu je izvir sodobnega bosanskega mišljenja in duhovnosti. Bil je eden najpomembnejših bosanskih mislecev v 20. stoletju...

Naj mu bo lahka bosanska zemlja našega profesorja Muhameda Filipovića.