Spomin na olimpijske dni Sarajeva (1) - Ko je svet z osuplostjo gledal Jane in Chrisa

(Patria) - Tega 14. februarja 1984. leta je več kot 24 milijonov ljudi v Veliki Britaniji in na stotine milijonov ljudi po svetu na televiziji v Sarajevu gledalo 4 minute in 28 sekund, medtem ko sta jim Jayne Torvill in Christopher Dean podarila brezhibno izvedbo plesa na ledu ob Ravelovem Boleru. Bil je tudi valentinovo. Ni bilo strahu pred napako, vse je bilo v čarobnosti, ki se zgodi enkrat in postane zgodovina. Nič podobnega ni bilo videti v ledenih dvoranah. Ljudje so bili kot očarani. Vse sodnice so dale maksimalne točke Jane in Chrisu. Nikoli se to ni zgodilo in nikoli se ni ponovilo. Ta trenutek iz Sarajeva sta Torvill in Dean naredila enega najbolj gledanih športnih dogodkov v zgodovini britanske televizije.

 

 

 

Spomin in spoštovanje do teh dveh ljudi nikoli ne bo prenehalo. In potem se je zgodilo, da so po tridesetih letih, na povabilo takratnega župana Sarajeva Ive Komšića, prišli številni akterji teh, do takrat najuspešnejših olimpijskih iger. In med vsemi drugimi sta se Jayne Torvill in Christopher Dean leta 2014 vrnila v Sarajevo, da bi še enkrat zaplesala Bolero, obeležujoč 30. obletnico svojega legendarnega nastopa na Olimpijskih igrah v Sarajevu.

„Tri desetletja po tem, ko sta dosegla popoln rezultat v zgodovini olimpijskega drsanja, sta se Torvill in Dean vrnila na led, da bi izvedla Ravelov Bolero“, je 14. februarja 2014. leta ob 30. obletnici napisala Hannah Furness, novinarka The Telegrapha.   

"Počaščena in ponižna sva, da sva bila povabljena v Sarajevo in sva se vrnila na kraj, kjer so se najina življenja spremenila", je dejal Dean.

Par je bil takrat star 55 in 54 let. Vrnil sta se v Bosno in Hercegovino, v športno dvorano Zetra, ki je bila med vojno v Bosni požgana in uničena, nato pa obnovljena. Christopher Dean je novinarjem povedal, da je doživel "čustven trenutek", ko je spoznal žensko, ki je kot deklica pobirala rože, ki jima ju je občinstvo v navdušenju metalo leta 1984. „Želela sta se pogovoriti s to nekoč šestletno deklico o generaciji, ki je šla skozi težke tragične trenutke, zdaj pa je polna upanja in veselja“, je dejal Chris. Jayne Torvill je priznala, da se je pogosto spraševala, kakšna je usoda tiste deklice, ki sta jo spoznala na olimpijskih igrah. Zdaj je bila mati, katere hčerka je nastopila na gala prireditvi na ledu. Vse je izgledalo kot življenje, ki se neuničljivo obnavlja.  

Bili so to tudi trenutki obnovljenega spomina in občudovanja Sarajevčanov do Jane in Chrisa.  

Spomin je včasih več kot doživetje, saj drži naše življenje skupaj. Postane pomen, ki nam daje moč in upanje. In vemo, da se nikoli ne smemo ustaviti ali se predati usodi.

Chateaubriand je rekel: Kako so noči temnejše, toliko bolj sijejo zvezde. V najtemnejših nočeh obkoljenega mesta, v hladnih domovih, so se Sarajevčani spominjali tistih davnih, čudovitih trenutkov, v katerih zvezde nikoli niso močneje sijale. In med vsemi temi zvezdami je izstopal ta čudovit romantični par Jayne Torvill in Christopher Dean.