Spominjanje koncerta v uničenem Sarajevu: Dan, ko je življenje dobilo smisel

Sarajevo je bilo pod obleganjem, izpostavljeno nenehnemu obstreljevanju in ostrostrelcem 19. junija 1994. Tega dne se je zgodil pravi čudež za mesto, ki je bilo takrat že več kot dve leti obkoljeno.

V ruševinah sarajevske mestne hiše je potekal koncert Sarajevske filharmonije pod dirigentsko taktirko mojstra Zubina Mehte. Izvedena je bila Mozartova Rekviem. Nastopili so Jose Carreras, Ruggero Raimondi, Cecilia Gasdia in Ildiko Komlosi. Sarajevska filharmonija je zaradi agresije prekinila delo za dve leti in utrpela velike materialne in človeške izgube. Ta koncert je predstavljal prelomnico v njenem nadaljnjem delu.

Mojster Mehta je takrat dejal: "Vsi smo popolnoma poraženi nad tem, kar vidimo. Upamo, da se bo po našem odhodu zgodilo nekaj, kar bo nekoga prepričalo, da ustavi to norost".  

Mediji so poročali o radosti in navdušenju Hidajete Tanković, čelistke Sarajevske filharmonije, ki si je za to izvedbo izposodila instrument, saj je njenega prebil gel granate: 

- Nisem mogla spati dva dni. Večerni koncert mi je življenju vrnil smisel,

Pravzaprav je bil to znak, da želi svet pretrgati agonijo Bosne in Hercegovine. Koncerta so se udeležili vsi pomembni ljudje BiH, začenši s predsednikom predsedstva BiH Alijo Izetbegovićem, pa do poveljnika UNPROFORja, britanskega generala Michaela Rosea. Sedeli so drug ob drugem. Tudi v Roseovih spominih je opisan ta koncert. Ta opis generala je govoril predvsem o vseh zmotah najprej njega, nato pa še dela mednarodne skupnosti v BiH.

Rose je namreč takrat s cinizmom gledal na dejstvo, da stari bosanski predsednik, ki po njegovem mnenju kot musliman ne sprejema resne glasbe. Spraševal se je: Od kod njemu ta čut za krščansko glasbeno delo. 

Rose, ki ga Bosanci smatrajo za človeka z največ zmotami o muslimanih Bosne in Hercegovine, kot da je pozabil, da je poslušal Filharmonijo, v kateri je igralo dve tretjini muslimanov Bošnjakov. Drugič, Mozartov Rekviem ni bil v svoji biti nikakršno cerkveno delo, ampak naročeno delo, posvečeno ljubezni avstrijskega plemiča do svoje žene.

Rose je zaključil, da je Izetbegoviću neprijetno kot muslimanu poslušati, ko dirigira Jud. In to je bila napaka, saj je Zubin Mehta indijskega porekla in nekdo, ki je versko zoroastrjanec. Posebnosti te male religije je opisoval celo nemški filozof Friedrich Nietzsche.   

Ta koncert je pritegnil pozornost ogromnega števila svetovnih medijev in dobil nepredviden publicitet. Zmotne predstave o tem, kaj se je zgodilo v Bosni in Hercegovini, so se bližale koncu, vendar niso izginjale. Kljub izjemnim ljudem, kot je mojster Mehta, slavni Carreras in drugi svetovno pomembni umetniki, ki so budili svetovno javnost zaradi strašnih zločinov v Bosni in Hercegovini, so še vedno prevladovali ljudje, kot je bil tisti general v zmotah.        

Leto dni kasneje se je zgodil genocid v Srebrenici. In ni bilo več prostora za kakršne koli igre prevar glede strašnih zločinov.     

Ta veličasten koncert v srcih Sarajevčanov ni in ne bo nikoli pozabljen. To je bil dan, ko so po mestu in njegovih domovih odmevali najlepši zvoki namesto granat, ki so sejale smrt.