Spomin na Ivana Stambolića: „V obleganem Sarajevu sem bil nenehno na robu solz“

BiH, (Patria) - Pred Specialnim sodiščem v Beogradu 23. februarja davnega leta 2004 se je začelo sojenje obtoženim za umor nekdanjega predsednika Predsedstva Srbije Ivana Stambolića. Ivan Stambolić je bil demokratična alternativa zločinskemu režimu, vendar ga je Slobodan Milošević izločil iz politike ter v Srbiji ustvaril šovinistično evforijo.

Po vsem tem ga je Miloševićev režim brutalno likvidiral 25. avgusta 2000. Tri leta po umoru je eden od morilcev spregovoril in posmrtni ostanki Ivana Stambolića so bili najdeni zakopani na Fruški gori. Govorilo se je, da je bil hudo ranjen in celo živ zakopan.  Šlo je za politično obsodbo in mafijski umor. Zanimivo je, da se do danes v srbskih medijih o Stamboliću piše slabo, od nedavna pa se govori tudi o nameščeni prometni nesreči Stambolićeve hčerke Bojane. Ta je umrla leta 1988, leto dni po očetovem uporu proti Miloševićevemu fašizmu.    

Sarajlije se spominjajo njegovega obiska izmučenega in masakriranega mesta aprila 1995. Novinarji Radia Svobodna Evropa so takrat opravili intervju s Stambolićem. Najbolj zanimivi so deli, ki govorijo prav o Stambolićevih doživetjih v obleganem Sarajevu.

V Sarajevo je s skupino Beograjčanov prispel v času obleganja mesta. Bila je pomlad 1995. Novinarji so ga vprašali, zakaj se je podal na to tvegano pot?

„Zaradi ljudi v Sarajevu in solidarnosti s temi ljudmi,“ je dejal Stambolić. „A tudi zaradi teh tukaj, ki so bili proti ubijanju, rušenju in uničevanju mesta in ljudi v njem. In zaradi tistih, ki so s tem poveljevali in upravljali. Kot sem takrat v Sarajevu rekel, da s takšnim dejanjem pokažem, da je domoljubje, če ni človekoljubje, lažno.“

„Vsako srečanje v Sarajevu, v teh nekaj dneh, je bilo ganljivo. Nenehno stisnjeno grlo in skoraj na robu solz. Mnoge se spominjam. Pogovori in dnevi, ki sem jih preživel z Izetom Sarajlićem, so mi ostali v zelo globokem in živem spominu. A povedal bi eno, ko že govorimo o srečanjih. Hodil sem po parku med Vlado in Predsedstvom. Rahlo je rosilo, neka ženska, spodobno oblečena in urejena, srednjih let, je hodila z dežnikom v roki in je v tem parku, kjer sva bila sama, nikogar drugega ni bilo, zavila naravnost proti meni. Bilo je nekoliko nenavadno. Pristopila je, poskušala je nekaj izreči, a ji ni uspelo, me objela in začela jokati. Potem je to trajalo, zdelo se mi je dolgo, a je bilo le nekaj trenutkov. Tudi meni se je grlo stisnilo. Bila sva v tem objemu, ženska se je odmaknila, odšla in ni spregovorila niti besede. Odšel sem v Predsedstvo in potreboval sem precej časa, da sem se umiril. Ta ženska me je očitno prepoznala, televizija nas je tiste dni veliko prikazovala. Veliko takšnih srečanj je bilo tam. Tako s starimi prijatelji kot z novimi, ki smo jih spoznavali, ki so nam pripovedovali, kaj vse so doživljali od granat. Bila je to pot, ki se ne pozabi. In zelo bi mi bilo žal, bil bi veliko revnejši, če tega ne bi storil,“ se je spominjal Stambolić.

Zaradi granatiranja je morala skupina skozi tunel:

„To je eno potovanje, ena Odiseja, ki je vredna svoje zgodbe. Najprej skozi ta tunel. Pripeljali so nas pred ta tunel nekako v mraku, po ulicah, ki so bile zaščitene. Vstopili smo vanj, voda do kolen. Nek kovček nosim. Zanimivo je, da je dolg devetsto in nekaj metrov, na polovici pa smo bili vsi prepoteni. Ko smo prišli ven, nas je tam čakala vojska. Prepoznali so nas, lepo so nas sprejeli. Tam smo dolgo ostali. Bili smo prepoteni, a bilo je zelo mrzlo. Sušili smo se nekako na tem mrazu, nikamor se ni dalo iti. Mislil sem, da zagotovo dobim pljučnico. Tolažilo me je, da bomo nekako prišli v Split, in tam je verjetno bolnišnica. Ti vojaki, vsi do zadnjega, so nas spraševali, zakaj nam je bilo to treba, zakaj to, zakaj to, kaj smo si storili. Ti pogovori z njimi so bili doživetje, kako so oni videli to vojno.“

Ugrabitelji in morilci Ivana Stambolića, njih deset, so dobili okoli 200 let zapora. Vojni hujskači Miloševićevega režima so še vedno na oblasti v Srbiji.