Spominjanje ameriških diplomatov, ki so umrli na Igmanu leta 1995: Žrtve Joeja, Nelsona in Boba niso bile zaman

Na današnji dan leta 1995 so na Igmanu umrli trije ameriški diplomati in en francoski vojak, ki jih je prevažal v vojaškem transporterju. Umrli so Joe Kruzel, Nelson Drew in odposlanec ZDA za nekdanjo Jugoslavijo Robert Frasure, piše Patria.

Frasure je bil ključni človek, ki je 'lomil' srbskega predsednika Slobodana Miloševića, saj je čim prej iskal mir in v zameno ponujal odpravo sankcij. Šlo je za politika velikega kalibra, ki mu je bil celo takratni ameriški državni sekretar Warren Christopher naklonjen.

Umrli francoski vojak je bil Stephan Reault. Na spominski slovesnosti in pogrebu diplomatov v Washingtonu jih je ameriški predsednik Bill Clinton imenoval za ameriške junake:

„Bob, Joe in Nelson so bili v Bosni, ker jih je gnala strašna krivica, ki tam vlada.“

Pokojne ameriške diplomate so pokopali na Nacionalnem pokopališču Arlington, kjer pokopavajo padle vojake. Večno počivališče trojice diplomatov se nahaja na vzpetini v Arlingtonu, tik nad in nasproti Washingtona. Na tem pokopališču je bil pokopan tudi ameriški predsednik John F. Kennedy.

Francoski predsednik Jacques Chirac je 1. februarja 1996 v Washingtonu odlikoval tri ameriške diplomate s francoskim viteškim redom. Med slovesnostjo je zajokal. Jacques Chirac je bil eden najodločnejših zagovornikov vojaške intervencije v BiH.

Po tej tragediji je bil na mestu glavnega ameriškega pogajalca za Balkan namesto Roberta Frasureja imenovan Christopher Hill. Američani so takrat še močneje krenili v diplomatsko ofenzivo za iskanje miru v Bosni in Hercegovini.

Novi pogajalec Hill in Richard Holbrooke sta prisilila Slobodana Miloševića, da je odstranil voditelje bosanskih Srbov iz pogajanj.

Medtem ko je Milošević bral to zahtevo, Holbrooke v svojih spominih 'Končati vojno' piše, da je šepnil Hillu: 'Če bi le Bob Frasure lahko to videl. Chris mi je kasneje povedal, da je prav tako pomislil v istem trenutku.'

Osmega septembra 1995 v Ženevi, dvajset dni po nesreči na Igmanu, so se na pogajanjih sestali vsi zunanji ministri držav, vpletenih v vojno. In takrat Holbrooke piše o skoraj identičnem občutku: 'Ko smo vstopili v prostor in zagledali zunanje ministre Bosne, Hrvaške in Srbije, prvič v toliko mesecih, je bila naša prva misel, da so pripravljeni na rokovanje in doseči skupni sporazum, ki nas, čeprav omejen, vodi k miru... Prva misel – vseh nas – je bila: Da bi le Nelson, Joe in Bob lahko videli ta dan.'

Bilo je jasno, da Američani ne bodo dovolili, da bi ves trud in žrtve njihovih diplomatov v Bosni bili zaman. Bilo je jasno tudi, da bodo prav zaradi te tragedije do konca privedli mir v BiH.

To se je še enkrat pokazalo, v času pogajanj v Daytonu, v bazi Wright Patterson, 12. novembra, ko so družine pokojnih diplomatov obiskale bazo in pogajalce. Catherine Frasure, Gayle Kruzel in Sandy Drew, žene pokojnih, so prišle s šestimi otroki, ki so izgubili očete, nato pa se je vsaka družina posebej srečala in pogovarjala s tremi predsedniki držav Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije. Po Daytonu so govorili, da so jih družine prosile za razum in mir.