Spomin na Aleksa Šantića: Pesnik ljubezni in sevdaha

Na današnji dan, 2. februarja 1924. leta, je umrl bosanskohercegovski pisac Aleksa Šantić, avtor antologijskih pesmi "Ostajte ovde", "Emina", "Veče na školju". Spadal je v mostarski krog okoli književnega lista "Zora", ki ga je ustanovil z Jovanom Dučićem in Svetozarom Ćorovićem, poroča novinska agencija Patria.

Največjo pesniško zrelost je dosegel med letoma 1905 in 1910, ko so nastale tudi njegove najlepše pesmi. To je čas burnih družbenih sprememb v Bosni in Hercegovini, v katerih Šantić aktivno sodeluje.

Šantićeva poezija je polna močnih čustev in ljubezenskih bolečin. Njegova prelepa ljubezenska poezija se je razvila pod močnim vplivom bošnjaške ljubezenske pesmi, sevdalinke; njegove ljubezenske pesmi so umeščene v bosanske vrtove, polne beharja in šadrvanov. Ženski liki, ki se pojavljajo v Šantićevih pesmih, so okrašeni z đerdani in so izzivalni, a vendar skrite lepote. Takšna je tudi pesem "Emina", ki je šla med ljudstvo in se poje kot sevdalinka. V ljubezenskih pesmih je najpogostejši motiv hrepenenje.

Šantić se je zelo mlad zaljubil v Slavonko Anko Tomlinović, hčer revnega fotografa, priseljenca, ki jo na koncu zapusti pod pritiskom svoje pravoslavne družine. Nekoliko kasneje, nekoliko resigniran, spozna Zorko Šolu, mlado in bogato Mostarko, ki zaradi interesov svoje pragmatične družine zapusti pesnika, mu s tem pa pusti še eno rano na srcu.

Druga pesniška tema, ki je zaznamovala Šantićevo ustvarjanje, je imela rodoljubni značaj. Pesem "Ostajte ovdje", ki je bila objavljena leta 1896 na prvi strani prve številke Zore, je bila namenjena tistim bosanskim muslimanom, ki so po aneksiji Bosne s strani Avstro-Ogrske leta 1878 zapuščali deželo in množično odhajali v Turčijo. Tu je še ena pretresljiva pesem, "Hljeb", v kateri Šantić poje o trpljenju tistih, ki za vedno zapuščajo domovino in odhajajo v tujino. V drugih pesmih Šantić poudarja trpljenje kot pomemben zgodovinski trenutek ("Mi znamo sudbu").

Bil je poslanec v Bosanskem saboru. Njegovi stihi so muzikalni, pesmi pa čustvene, polne ljubezni, z močnim uporom proti tiraniji. Prevajal je iz nemščine in češčine. Napisal je dramo "Hasanaginica", "U magli", prevajal iz nemščine pesnika Heinricha Heineja. Šantiću so v Mostaru ponovno postavili spomenik. Bošnjaki ga večinoma spoštujejo in čuvajo kot del svoje velike tradicije. Šantić je kot vrednota še vedno priljubljen in ljubljen v Bosni in Hercegovini, saj je bil in ostal bosanski pisatelj.