Spominjanje Ivana Stambolića ob obisku Sarajeva med obleganjem

Pred 23 leti, 24. septembra 1987, je potekala Osma seja Zveze komunistov Srbije, na kateri je Slobodan Milošević začel svojo pot v vojne in zločine, piše agencija Patria.

Takrat se je Milošević obračunal z zmernim taborom Ivana Stambolića in Dragiše Pavlovića. Stambolić je bil demokratična alternativa Miloševiću, a ga je po dveh mesecih Milošević izrinil iz politike.

Po vsem ga je brutalno likvidiral 25. avgusta 2000. Šele tri leta po umoru je eden od morilcev spregovoril in Stambolićevi posmrtni ostanki so bili najdeni zakopani na Fruški gori. Govorilo se je, da je bil hudo ranjen in tako ranjen pokopan živ.

Prebivalci Sarajeva se spominjajo njegovega obiska v izmučenem in razdejanem mestu aprila 1995.

Novinarji Radia Svobodna Evropa so naredili velik intervju s Stambolićem. Najzanimljivejši so deli, ki govorijo prav o Stambolićevih doživetjih v obkoljenem mestu.

RSE: V Sarajevo ste potovali že v času vojne in v času obleganja tega mesta. Bilo je spomladi leta 1995. Tam ste bili s prvo organizirano skupino Beograjčanov. To je bila tvegana pot, ne le zaradi streljanja, ampak tudi zaradi vrnitve. Zakaj ste se odločili za to pot?

Stambolić: Zaradi ljudi v Sarajevu in solidarnosti s temi ljudmi. Pa tudi zaradi teh tukaj, ki so bili proti ubijanju, uničevanju in razaranju mesta in ljudi v njem. In zaradi tistih, ki so s tem poveljevali in upravljali. Kot sem takrat v Sarajevu dejal, da s takšnim dejanjem pokažem, da rodoljubje, če ni človekoljubje, potem je lažno.

RSE: To ste takrat povedali Sarajevčanom?

Stambolić: Da, to sem povedal takrat, zdaj pa sem se spomnil.

RSE: Katero srečanje je bilo za vas najbolj vznemirljivo?

Stambolić: Vsako srečanje v Sarajevu, v tistih nekaj dneh, je bilo vznemirljivo. Nenehno stisnjen žrelo in skoraj na robu solz. Veliko jih pomnim. Pogovori in dnevi, ki sem jih preživel z Izetom Sarajlićem, so mi ostali v zelo globokem in živem spominu. Vendar bi povedal enega, ko že govorimo o srečanjih. Hodil sem po parku med Vlado in Predsedstvom. Nekaj dežja je padalo, nekakšna ženska, lepo oblečena in urejena, srednjih let, je šla z dežnikom v roki in zavila v tistem parku, kjer sva bila samo midva, naokoli ni bilo nikogar, naravnost proti meni. Bilo je malo nenavadno. Približala se je, poskušala je nekaj izgovoriti, ni ji uspelo, objela me je in začela jokati. Potem je trajalo, zdelo se mi je dolgo, a bilo je le nekaj trenutkov. Tudi meni se je stisnil žrelo. Bili sva v objemu, ženska se je odmaknila, odšla in ni izgovorila besede. Odšel sem v Predsedstvo in potreboval sem veliko časa, da sem se pomiril. Ta ženska me je očitno prepoznala, televizija nas je teh dni veliko prikazovala. Veliko takšnih srečanj je bilo tam. Tako s starimi prijatelji kot z novimi, ki smo jih pridobili, ki so nam pripovedovali, kaj vse so doživeli od granat. Bila je pot, ki se ne pozabi. In zelo bi mi bilo žal, bil bi veliko revnejši, če tega ne bi storil.

RSE: Doputovali ste z letalom. Takrat je bilo premirje in nekaj dni se ni streljalo. Vendar, ravno v času, ko je bila prva skupina Beograjčanov v Sarajevu, so se stvari zapletle, ponovno se je začelo silovito obstreljevanje, ni se bilo več mogoče vrniti, letališče je bilo zaprto. Kako ste se vi vračali, skozi tunel?

Stambolić: To je potovanje, Odiseja, ki si zasluži svojo zgodbo. Najprej skozi ta tunel. Nekako so nas pripeljali pred ta tunel ob mraku, po zaščitenih ulicah. Vstopili smo vanj, voda do kolen. Nekaj kovčka nosim. Zanimivo je, da je dolg devetsto in nekaj metrov, na polovici pa smo se vsi prepotili. Ko smo izstopili, nas je tam čakala vojska.

Prepoznali so nas, lepo so nas sprejeli. Tam smo dolgo ostali. Bili smo prepoteni, pa je bilo zelo hladno. Nekako smo se sušili v tej hladnosti, nikamor se ni bilo mogoče vstopiti. Mislil sem, da bom zagotovo dobil pljučnico. Tolažilo me je, da bomo nekako prispeli v Split, tam pa naj bi bila bolnišnica. Ti vojaki, vsi po vrsti, so nas spraševali, zakaj smo si to privoščili, zakaj to, zakaj to, kaj smo si storili. Ti pogovori z njimi so bili doživetje, kako so oni videli to vojno.