Sirija: Med premirjem in ameriško-ruskim načrtom B

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo aktualnih dogajanj v Siriji po razglasitvi premirja. Iz obsežne analize „Sirija: Med premirjem in ameriško-ruskim načrtom B“, ki jo povzema novinarska agencija Patria, prenašamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.

Z dogovorom med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in Vladimirjem Putinom v soboto, 27. februarja 2016, je nastopilo prvo resno premirje v Siriji, ki ne velja za ISIL in fronto Al-Nusra, ki nadzorujeta več kot polovico Sirije. Sporazum izključuje tudi druge teroristične skupine, ki sestavljajo 25 različnih organizacij. Hkrati je sirski predsednik Bashar Al Assad razpisal redne parlamentarne volitve za 13. april 2016.

Po tem dogovoru zahodna mednarodna koalicija za boj proti ISIL-u ter sirska in ruska letala nemoteno nadaljujejo z operacijami proti terorističnim organizacijam. Zahodna koalicija bo nadaljevala uničevanje ciljev in infrastrukture ISIL-a na vzhodu Sirije (Raka, Deir Al-Zor, del Alepa, Palmira itd.), medtem ko lahko ruska in sirska letala nemoteno nadaljujejo svoje operacije na zahodu države. Kurdские enote nadzorujejo sever Sirije (Kamishli, Kobane, Afrin) in poskušajo zavzeti mesto Azaz, da bi povezale celoten kurdski sever Sirije in hkrati prekinile prometno povezavo Turčije s področjem pod nadzorom sirske opozicije, ISIL-a in Al-Nusre.

Premirje ne zajema vseh akterjev

Glede na podatke iz decembra 2015. leta v Siriji deluje 149 organizacij, ki so vojaško aktivne v sirski državljanski vojni. Dejavnosti za doseganje premirja v Siriji so se začele v skladu z doseženim dogovorom na podlagi resolucije Varnostnega sveta ZN št. 2254 z dne 18. decembra 2015, ki so ga dosegli predstavniki skupine Prijatelji Sirije, ki šteje 11 držav, med njimi sta Rusija in ZDA, ter šest mednarodnih organizacij.

Največja težava in izziv za trajno premirje sta nedefinirani meji med sprtimi stranmi in njihova povezanost z regionalnimi silami, kot so Turčija, Savdska Arabija, Iran itd. Po koncu dvotedenskega poskusnega premirja bodo sprti strani začele pogajanja za doseganje trajnega miru.

Regionalne sile, kot je na primer Savdska Arabija, niso zadovoljne s situacijo na terenu. Savdska Arabija, ki velikodušno podpira in financira opozicijo, ne bo dovolila, da bi Assad, ki je eksponent Irana in Rusije, v nobeni varianti ostal na oblasti. Turčija odprto pomaga nekaterim opozicijskim islamističnim organizacijam in hkrati nasprotuje temu, da bi kurdska stranka PYD, ki dejansko nadzoruje sever Sirije, postala del pogajalskega procesa v Ženevi. Turčija sicer podpira rivalske kurdske organizacije, ki nimajo nobene teže na terenu, kot sta Kurdska islamistična fronta in Kurdski narodni svet, ki sta del zmerne savdske opozicije. Ti dve stranki sta zastopani v ženevskem pogajalskem procesu.

Iran na dveh frontah

Iran, ki je na dveh frontah v Jemnu in Siriji, podpira savdske nasprotnike (gibanje Huti v Jemnu in režim Basharja Al Assada), ne bo dovolil rešitev, ki bi vsebovale Assadov odstop.

Dejstvo je, da premirje ni posledica dogovora med režimom in njegovimi nasprotniki, temveč je rezultat dogovora med ZDA in Rusijo. Torej, premirje je vsiljeno sprtim stranem. To je hkrati test dobrih namenov med vlado in opozicijo.

Rusija se je zavzela, da bo stroga do vlade v Damasku in šiitskih milic, ki se borijo na strani režima. Medtem ko so ZDA prepustile opoziciji, da sama odloča o premirju. Diplomatsko rečeno to pomeni, da ima opozicija zadnjo možnost za doseganje miru in da imajo ZDA druge možnosti na mizi. Američani govorijo o načrtu B v primeru propada vsiljenega premirja. To je šibko sporočilo opoziciji, saj jim daje upanje v ameriško ali turško-savdsko vojaško intervencijo za doseganje tistega, česar niso mogli doseči v petih letih boja.

Medtem ko je orožje nekoliko potihnilo, so se v javnosti pojavili nekateri podrobnosti o ameriškem in ruskem načrtu B.

Ameriško-ruski načrt B

Ameriški državni sekretar John Kerry in savdska vlada govorita o nekakšnem drugem načrtu B, kar je potrdil tudi general James G. Stavridis, nekdanji poveljnik Nata v Evropi. V primeru kršitve premirja bodo ZDA s kopenskimi vojaškimi silami intervenirale v Siriji ob pomoči savdskih enot s severa države in jordanskih z juga ter z vzpostavitvijo varnostnih območij s prepovedjo letenja nad tem območjem. Ameriški predsednik Obama je že prejšnji teden v Washingtonu govoril z jordanskim kraljem Abdulahom II. Američani so govorili z Jordanci o načinih za preprečevanje širjenja vpliva ISIL-a na jug in jugozahod Sirije iz oporišča v Palmiri.

Verjetno je načrt B dobra podlaga za zaustavitev vala beguncev iz Sirije. Po nekaterih podatkih več kot sedem milijonov razseljenih oseb čaka na možnost, da zapusti državo.

Ruski načrt B, kot ga je predstavil namestnik zunanjega ministra Ruske federacije Sergej Rjabkov, govori o federalizaciji Sirije oziroma o treh federalnih enotah in sicer: Alavitskem entitetu na zahodu z Damaskom in Kurdi, Turki, Krščani, Arabci in drugimi, Sunitskem entitetu na vzhodu države, ki je zdaj pod nadzorom ISIL-a in Kurdsko-krščanskem manjšinskem entitetu.

Ruski načrt B je lahko zanimiv za mirovna pogajanja v Ženevi, kot izhodišče za ureditev prihodnje sirske države.

Opozicija ima tudi svoj model federacije in bi izbrala model, ki bi bil kombinacija ruskega, švicarskega, nemškega, emiraškega ali ameriškega zveznega modela.

Ne glede na pomanjkljivosti in nedorečenosti sporazum o premirju predstavlja slamico rešitve za opozicijo, ki je bila na robu popolnega poraza. Z morebitno izgubo polovice Alepa, ki ga še nadzoruje, in cestnega koridorja proti Turčiji (65 km), bi opozicija izgubila logistično zaledje v Turčiji in izgubila celotno ozemlje v osrednjem delu države. V takšnem položaju sploh ne bi bila spoštovanja vreden partner za ženevsko pogajalsko mizo. Režim, ki je izgubil več kot 80.000 vojakov v petletni vojni, potrebuje predah za konsolidacijo svojih vrst. Z vojaškega vidika gledano, sta obe strani izčrpani in potrebujeta počitek za naslednji krog, ki bo verjetno spet vojaški, ne pa politični.

Mir bo dosežen, ko bodo regionalne sile Iran, Savdska Arabija in Turčija uredile svoje spore zunaj meja Sirije in ko bodo sprti strani spoznale, da so poražene in da niso mogle zmagati.

Bombardiranje v funkciji ukinitve sankcij in priznanja Krima

Mednarodni inštitut IFIMES meni, da je rešitev potrebno iskati v trikotniku Rijad – Teheran – Ankara ob sodelovanju formacij in frakcij na terenu ter ob podpori velesil. Ustavitev ruskega bombardiranja je nujna, saj povzroča nov val beguncev proti zahodni Evropi. Upravičeno se postavlja vprašanje, ali je ruska vojaška intervencija v Siriji v funkciji ruskega izsiljevanja EU, da se pod pritiskom novega vala beguncev EU prisili, da ukine sankcije in morebiti izsili priznanje nelegalne okupacije Krima.