Sirija ali Srbija - vprašanje je zdaj

Nihče ni natančneje, bolj realno, bolj iskreno objasnil duhovnega stanja srbskega naroda kot minister za varnost Bosne in Hercegovine Dragan Mektić v vicu o Srbu na meji ZDA.

Ko ga je mejni policist ob vstopu v Ameriko vprašal: „Sirija?“

„Ne, ne Sirija - Srbija, Srbija“.

„Aaaa, Srbija! Ratko Mladić! Radovan Karadžić!“, je vzkliknil mejni policist.

„Aaaa, ne, ne Srbija! - Sirija! Sirija“, je odvrnil gost iz Srbije.   

Vic je bil med člani SDS-a sprejet s smehom, kasneje pa je le sprožil proteste. S tem se je pokazala duhovna vsebina naših sosedov, nam do zdaj neznana. Eno je obraz, ki se kaže v javnosti, drugo pa tisti, ki ga gojijo znotraj lastnega nacionalnega kroga. Verjetno se to dogaja pod pritiskom režima v RS in radikalnih sil v Srbiji, ki so še vedno politično dejavne.

Vprašanje je: zakaj se mora cel narod izpostavljati zločinom skupine pošasti. Zločini in genocid v Srebrenici se 22 let kasneje obračunavajo srbskemu narodu, čeprav imajo zločinci svoja imena in priimke, dober del pa tudi svoje sodbe? Najokrutnejši razbojniki in zločinski sistem se skrivajo za narodom, ki je trpel, prav zaradi istega režima in istih zločincev.

Lokalni politik iz švicarskega kantona Ticino je bil nedavno obsojen za zanikanje genocida v Srebrenici. Sodniki Giovanni Roggero, Giovanni Celio in Marco Frigerio so Donatella Poggija v drugostopenjskem postopku obsodili zaradi zanikanja genocida, ki sta ga nad Bošnjaki izvedli vojska in MUP Republike Srbske v Srebrenici leta 1995.

Velike svetovne sile, kot so kongres Združenih držav Amerike, Evropski parlament, Parlament Velike Britanije, Parlament Kanade ter na desetine svetovnih parlamentov, so zaporedoma sprejeli resolucije o zločinu genocida v Srebrenici. Torej, ves svet priznava in obsoja srebreniški genocid, razen lokalnih kabadahij iz Republike Srbske in Srbije. V imenu katerih interesov gre ves svet v eno smer, politika Srbov pa v drugo?

Sramotno, žalostno odločitev je ta teden sprejela sodnica Osnovnega sodišča v Višegradu Dana Plečić, ko je narok v primeru tožbe Emira Nemanje Kusturice proti bivšemu županu Srebrenice Ćamilu Durakoviću, zakazala za 11. julij, na dan spominske slovesnosti v Potočarih in dženaze za več kot 60 srebreniških žrtev.

Že prej smo slišali nič manj sramotno reakcijo župana Srebrenice Mladena Grujičića, da on „ne more priznati genocida, ko pa se ta ni zgodil“.

- Želijo prisiliti srbski narod, da prizna nekaj, česar se ni zgodilo – je naivno in zaman rekel Grujičić po isti matrici kot njegovi mentorji.

Nemčija je 20 let po drugi svetovni vojni začela postajati svetovna moralna vertikala. Prišle so mlade generacije Nemcev, ki so se odpovedale Hitlerju in njegovim fašističkim idejam, ki so javno priznale in obsodile holokavst in številne druge zločine nacizma. Iz te nove nemške strani je začela izhajati ena najmočnejših svetovnih gospodarskih sil. Nemci so obrnili novo stran v svojih življenjih. Danes je Nemčija ena vodilnih ekonomij in vzor demokratičnega sveta.

V Republiki Srbski in sosednji Srbiji šarlatani obračajo in preobračajo eno in isto stran, z eno in isto zgodbo o političnem sodišču v Haagu, o nepravičnem svetu, ki se je zarotil proti Srbom, in o izmišljenih zločinih... Vse dokazi so zaman. Vse resnica je zaman. Toda vse to poigravanje s činjenicami se obračunava celotnemu narodu. Zločinci, njihove družine in režim, ki jih vsake toliko rehabilitira, živijo odlično in profitirajo na račun prevaranih množic in praznih zgodb.

Skrajšan vic bi se glasil: Sirija ali Srbija, vprašanje je zdaj?