Sidranov "Vsebosanski sabor" je glas razuma, bitka za BiH je bitka proti

Ernad Metaj

---

Živimo v protibosansko dobi, v kateri je njeno naravno večnacionalno bitje nenehno napadano, zato je poziv akademika Abdulaha Sidrana k ustanovitvi "Vsebosanskega sabora" (Svebosanski sabor) razumljiv in nujen. Hkrati Sidran s kirurško natančnostjo ugotavlja, da politika nima zmogljivosti za reševanje nakopičenih problemov v Bosni in Hercegovini. Sidranova ideja je združiti vrhunske intelektualce, ki so sposobni dvigniti se nad posamezna etnična vprašanja, da bi se osredotočili na preživetje BiH.

Sidran je natančno navedel imena BH intelektualcev, kot so Senadin Lavić, Esad Duraković, Muharem Cero, ki prav tako zagovarjajo takšen odnos.

Zborovanje "Vsebosanskega sabora" ni nova ideja, potreba po njem je obstajala že zdavnaj, vendar ni bilo nikogar, ki bi imel moč in voljo, da verbalizacijo pretvori v praktično dejanje. Pomembno je, da so za to pripravljeni Srbski državljanski svet (Srpsko građansko vijeće), Hrvaški narodni svet (Hrvatsko narodno vijeće) in Kongres bošnjaških intelektualcev (Kongres bošnjačkih intelektualaca).

Za takšen podvig so pripravljeni tudi poslanci iz obdobja 1992-95. Tam bi bili Srbi, Hrvati in Bošnjaki. Zbrali bi se vsi, ki si želijo normalnega življenja, ki ne more obstajati, dokler v BiH živijo destruktivne politike. Vsebosanski sabor bi bil tudi močan odgovor mednarodni skupnosti, v kateri obstajajo sile, ki želijo izginotju BiH dati videz neizogibnosti.

Etnične delitve v BiH so vsiljene in jih vzdržuje sedanja politika.

Napačno je vso krivdo prelagati na velikosrbski nacionalizem, ki je trenutno najbolj agresiven. Ideologija skupnega zločinskega podviga, ki temelji na ideji krvi in ​​zemlje, ki jo je uveljavljal HDZ, se že leta premika z njim in je zdaj še bolj prisotna.

Dezintegracijski dejavnik je tudi del bošnjaške politike, ki se je po Sidranovih besedah že pred vojno dogovorila o teritorialni uresničitvi nacionalne suverenosti z Beogradom!

To pomeni ustvarjanje nacionalnih ozemelj, ki nikomur niso prinesla dobrega. Kot je nedavno dejal profesor Fakultete za politične vede Nerzuk Ćurak, je BiH s tem, ko je dovolila politično organizacijo monoetničnih strank, izkopala lasten grob in ustavila napredek.

"Vsebosanski sabor" je nujen v boju, da se obljube demokracije ne bi kršile, prav tako pa tudi Evropska listina državljanskih pravic. To je zadnja obrambna linija pred prisiljevanjem BiH v tem delu zgodovine, da postane mikroreplika tretjega rajha, v katerem je "sožitje" postalo nevaren pojem. Sidran je dobro opazil, da je sožitje v BiH postalo vzporednica fašizmu.

V BiH je še vedno dovolj ljudi, ki ne želijo živeti fašizma. Kljub strukturi, ki zahteva notranjo delitev, se ljudje povezujejo horizontalno, živijo svoja avtentična življenja, ker se zavedajo svojih pluralnih identitet. Navadni ljudje ne dovolijo, da bi BiH umrla, oni so upanje, da je Sidran na pravi poti, oni bi lahko bili moč "Vsebosanskega sabora".

V prihodnje zgodbe, kot je tista iz Banjaluke, kjer na poroki Srb pozdravi bošnjaškega prijatelja, ki je bil med vojno na nasprotni strani, ne smejo ostati neopažene. Čas je, da slišimo aplavz, ki ga je ta govor prejel. Zato ima Sidran prav, vendar je treba začeti ukrepati, saj sile, ki ubijajo BiH in njeno večnacionalno bitje, niso v mirovanju.