Sidran: Javno me požuruju da odapnem i skinem im se s vrata!

Abdulah Sidran, akademik, sarajevski pisac i scenarist  je prejel nagrado “Milan Žmukić” na 28. filmskem festivalu v Herceg Novem. Priznanje podeljujeta festival in Center film - Beograd za prispevek sedmi umetnosti in afirmacijo prireditve, njegov intervju pa je objavljen v beograjskem „Blicu“, ki ga povzema novinska agencija Patria.

Med drugim piše, da je Abdulah Sidran podpisal scenarije za kultne filme režiserja Emirja Kusturice “Se spomniš Doli Bel” in “Oče na službenem potovanju”. Bil je to tandem ali dvojec, kakor so ju kdaj klicali, za čudeže in za zgodovino. Vojna devetdeseta so prinesla razhajanja, nato pa so sledila preseganja napetosti. Sidran se ozira tudi na ta del svojega življenja. 

- Tu je pomembno samo eno: da sta njegova prva dva igrana filma, narejena po mojih scenarijih, postala pomembna in nesporna kulturno-zgodovinska dejstva v kolektivnem spominu večine južnoslovanskih narodov. Ostalo je zasebnost. In žalost - pravi Sidran o svojem odnosu z Emirjem.

Kaj pa je danes najaktualnejše v Sidranovem poklicnem življenju?

- Borim se. Kot da sem v najmlajših dneh. Porabil sem nekaj let, ko sem poskušal razkrinkati Sarajevski kulturni klan. To je mogočna, popolnoma razporejena vojno-profiterska skupina bleferjev in hinavcev, ki se 20 let lažno predstavlja kot opozicija, a je vpeta v vsako poro oblasti, nadzoruje finančne tokove, kadrovsko politiko in v svojih rokah drži vse vzvode odločanja ne le v kulturi. Uspele so bosanskim piscem odvzeti edino pomembno literarno združenje, mednarodni PEN Center BiH, in ga spremeniti v svojo zasebno blagajno, iz katere delujejo na način ideološke komisije neke izumrle boljševiške partije. Ker nimajo argumentov, s katerimi bi ovrgli moje obtožbe, me poskušajo, dvajset let po vojni, potisniti na klop za vojne zločince! S takšnimi monstruoznimi obtožbami so nekoč v smrt pognali Mirzo Delibašića in Davorina Popovića, zdaj pa se javno čudijo, da sem jaz še živ, in me javno požurujejo, da naj končno crknem in se jim snamem z vratu. Kar seveda ne pride v poštev, dokler jih jaz ne snamem iz sinekur in foteljev, za katere so si pred dvajsetimi leti pritrdili zadnjice! - govori v eni sapi Sidran.