Senada Kreso za Patrijo: „Malo znanja je nevarna stvar“

Pogovor: Sead Omeragić

---

Na seznamih je akreditiranih prevajalcev angleščine vseh evropskih institucij, nato v ZN, haaškem sodišču in Svetovni banki, State Departmentu, zato za njo stojijo desettisoči ur simultanega in konsekutivnega prevajanja po svetu. Glavno delo je bilo prevajanje knjig, ki so večinoma govorile ali kako drugače povezane z Bosno in Hercegovino. V angleščino in iz angleščine je prevedla številne eseje, kratke zgodbe, poezijo ...

Prevedli ste več kot 40 del za bralce v Bosni in Hercegovini, nato pa še desetak del domačih avtorjev v angleščino. To je ogromno delo in nepredstavljivo pomembno za kulturo. Namerno začenjam pogovor o tem, koliko se v BiH zavedajo, kaj pomeni vaše divovsko delo pri promociji BiH in njene kulture?

Kreso: O svojem delu – še manj o sebi – ne razmišljam na ta način in v teh kategorijah. Obožujem svoj poklic. Obožujem izzive, s katerimi me nenehno sooča, ne glede na to, ali sem angažirana na konferenci, v prevajalski kabini, kjer me vsak govornik – s svojim edinstvenim načinom razmišljanja, slogom predstavitve, jasnostjo in nejasnostjo misli, koherentnim ali, kar se boleče pogosto zgodi, nekoherentnim stavkom – vrže, kot rada pravim, v nekakšno minsko polje.

Naravno, še večji izziv je prevajati knjige, saj to pomeni prizadevanje, da se v drugi jezik prenese ne le samo besedilo, temveč celoten korpus avtorjevih izkušenj in spoznanj, utemeljenih v njegovi izobrazbi, kulturi, iz katere prihaja, pogledu na svet, prepričanjih, da se v drugi jezik prenese povsem drugačen univerzum. Moja sreča je, da je večina avtorjev, katerih dela sem prevajala, živih, zato sem jih lahko posvetovala, če se mi je zgodilo, da mi je pomen kakšne njihove sintagme, stavka ali odstavka uhajal.

Kar zadeva recepcijo tega, kar sem doslej naredila, mi je edino pomembno, da sem prispevala k temu, da se nekatere za Bosno pomembne knjige lahko berejo v bosanskem jeziku. In da imajo bralce.

Družbeno priznanje, pohvale ali nagrade – domnevam, da ciljate na to v svojem vprašanju – razumem kot nekakšne družbene grimase in mi ni mar zanje. Priča sem bila naročanju pohvalnih ocen knjig in nameščanju nagrad za prevode, ki so znali strokovnjake in lektorje precej namučiti, da bi se sploh lahko objavili, da bi mi bilo to pomembno. Ne pozabite, da živimo v času, ko so vse vrednote obrnjene na glavo in ko se celo diplome kupujejo. Zaskrbelo bi me za svoje delo, če bi se kdo poigral in se odločil, da mi dodeli kakšno nagrado.

Ko sem leta 1998. prejel v dar knjigo Tarika Alija „Sence dreves granatnih jabolk“, sem jo bral kot očaran. Bilo je nekaj magije, ki me je več dni držala v tem svetu, tudi ko sem jo zaprl in šel svojim poslom. Prijatelju, ki mi je podaril knjigo, sem priznal, da me še vedno obsedajo slike iz tega sveta Andaluzije. Njegov odgovor je bil: To je prevod Senade Kreso...

Kreso: Nenavadna je zgodba o tem, kako je prišlo do bosanskega prevoda „Sence dreves granatnih jabolk“. Na to knjigo sem slučajno naletela na polici stanovanja v Londonu, kjer sem bivala leta 1994 skupaj s Sarajevskim godalnim kvartetom. V Anglijo smo takrat odšli, da bi Sarajevski godalci izvedli serijo koncertov. Takratni britanski veleposlanik me je prosil, naj grem z njimi, da jim prevajam, jim bom pri roki in jih kratko predstavim javnosti pred koncerti. „Sence“ sem prebrala v enem dahu, čez dan in noč. Očarana, kot vi, ker je to bila zgodba o Bosni, o nas, o moji stari materi, o moji rojstni hiši, iz katere se spomnim enega drevesa granatnih jabolk – o mojem Mostarju, ki je bil takrat obsojen na izginotje. Tako kot je bil obsojen na izginotje in je izginil svet El Andaluzije, Granade in Alhambre.

O avtorju, Tariqu Aliju, nisem vedela ničesar. Na srečo sem poznala novinarja, ki ga je dobro poznal in ki mi je uredil srečanje. Morala sem biti zelo prepričljiva, ko sem Tariqu predstavljala razloge, zakaj mora biti knjiga prevedena v bosanščino in zakaj jo želim prav jaz prevesti, saj mi je njegov agent naslednji dan poslal pismo, v katerem mi je prepustil časovno neomejeno avtorsko pravico za bosansko izdajo. To prepoznavanje, ta identifikacija z junaki „Senc“ očitno doživi vsak naš bralec. Ni drugega razlage, saj je knjigo doslej izdalo tri založbe, jaz pa sem prenehala šteti ponatisnjene izdaje. Buybook je kot zadnji v nizu „Sence“ objavil v sklopu Tariqovega petoknjižja, ki pripoveduje zgodbe o odnosu muslimanov in sveta, ali bolje rečeno, svetov, ki jih obkrožajo. Obsesivne Tariqove teme, ki so hkrati tako aktualne, da ključno opredeljujejo svet, v katerem živimo.

Zdi se mi, da obstaja še ena razlaga za to resnično posebno recepcijo „Senc“: v procesu dela na prevodu sem spoznala, da mora biti jezik prevoda arhaični bosanski jezik, ker je podobnost usode El Andaluzije in Bosne preprosto vlekla v to smer. Mnogi meni znani in neznani bralci so mi govorili, da jih je to še posebej ganilo – jezik njihovih babic in dedkov. Zdelo se mi je, da je bil to srečen amalgam zgodbe in prevajalskega jezika, s katerim je bila ta zgodba pripovedovana.

Isto čarovnijo v moči prevajanja sem začutil tudi pri vašem prevodu knjige „Ljubi bližnjega svojega“, avtorja Petra Maassa, dobitnika Pulitzerja. Nato je prišla ena najbolj zanimivih knjig v mojih zadnjih desetih bralskih letih „Krvnikov sled“ Juliana Borgerja, seveda v vašem prevodu. Ali avtorji, ki jih prevajate, vedo, koliko njihova dela naredite zanimiva in močna? In kako se odzivajo na to dejstvo?

Kreso: Izpostavili ste knjige o naši bližnji preteklosti, ki so tudi meni zelo pomembne. Knjigo „Ljubi bližnjega svojega“ smatram za eno najboljših knjig o nedavni vojni. Knjiga Juliana Borgerja nam razkriva zakulisne igre, povezane z delom haaškega sodišča in s prijemi vojnih zločincev: To so neverjetne, včasih skoraj fantastične zgodbe o lovu na te vojne zveri, ki se je, povsem razumljivo, odvijal skrito pred našimi očmi.

Na vaše vprašanje bom odgovorila le, da so mi vsi „moji“ avtorji ostali prijatelji in da se z večino redno slišim in srečujem. To je moja nekakšna potrditev, da jih nisem izneverila.

V zadnjih dveh letih so sledili vaši prevodi del Eda Vulliamyja „Vojna je mrtva, naj živi vojna“ in knjige, ki jo pravkar berem „Nasilje kot generativna sila“, avtorja Maxa Bergholza, ki je v BiH pritegnila pozornost in medtem osvojila tudi nekaj svetovnih nagrad. Obe knjigi govorita o zgodovini in etničnih zločinih. Nekoč ste dejali, da je prevod najbolj temeljito možno branje in razumevanje dela. Če je delo pretresljivo za bralca, se sprašujem, kako je šele prevajalcu, ki ga mora razumeti in doživljati najgloblje.

Kreso: Nekatere svoje prevode, kot so knjiga Lare Nettelfield in Sarah Wagner „Srebrenica po genocidu“, „Grobovi“ Gillesa Peressa in Erica Stoverja ali, iz povsem drugih razlogov, roman „Izum samote“ Paula Austerja, sem dobesedno prebolela. Na srečo ima ta bolezen zdravilo. In zdravnike. Z izkušnjo tega stanja, ki ga imenujem „poporodna depresija“, sem se vsakič uspela spopasti, ne glede na to, kako mučno je bilo. In ne le to, ampak razvila sem teorijo, da je to stanje v mojem primeru posledica zavestne odločitve možganov in uma, da se umaknejo in se povlečejo vase, da bi se opomogli od travme in se obnovili za nove naloge.

Vedno sem občudoval prevajalce, še posebej poezije. Prevajanje, pravzaprav prepesnitve Ogdena Neša Dragoslava Andrića, mi je bilo kot odkrivanje novega sveta. Enako prepesnitve nemških pesnikov Branimirja Živojinovića, predvsem velikega Rilkeja. Prevajanje je tu skoraj kot neko novo avtorstvo. Nedavno sem delal intervju s prijaznim človekom, velikim prevajalcem Ivanom Ivanjijem, ki je medtem uspešno vstopil v književnost, z zanimivimi deli o rimskih cesarjih. Si tudi vi kdaj zaželite napisati svoje, lastno delo?

Kreso: Nikoli, niti za trenutek. Ko se naučiš brati knjige z užitkom – a tudi kritično – ko poznaš razliko med dobro in slabo knjigo, takrat poznaš tudi svojo mero in omejitve. Preveč papirja se že tako porabi za slabe knjige, vsako leto se na svetu proizvede na tisoče naslovov, ki jih imenujem smeti, ker sem prepričana, da bi bili bolje izkoriščeni kot toaletni papir, medtem ko je gozdov vse manj, da bi tudi jaz prispevala k temu uničevanju planeta – tako fizičnemu kot duhovnemu.

Ali imate spoznanje, koliko se sploh v BiH bere, koliko je to v primerjavi z drugimi balkanskimi narodi, in koliko v primerjavi z Evropo?

Kreso: Težko primerjam z državami naše regije, ker nimam vpogleda v to, koliko se tam bere. Vem sicer, da se na Hrvaškem in v Srbiji več objavlja kot pri nas. V primerjavi s svetom, mi beremo porazno malo. Še posebej mladi. Mislijo, da to ni kul. Enako je z izobrazbo. Zato imamo nepismene, nemušte novinarje in pravnike, katerih jezik je sredstvo dela. Verjemite, vem, o čem govorim, ker ko dobite besedilo, ki je neprevodljivo, je jasno, da je samo po sebi nesmiselno. Nenehno ponavljam, da je to naš najgloblji in najtežji problem. Zato, ker se nikoli ne more preveč poudariti pomen izobrazbe, tako za posameznika kot za družbo. Zato, ker vprašanje izobrazbe – in branja oziroma nebranja knjig – ima dolgoročne posledice. In zato, ker je, kot je davno rekel angleški pisatelj Alexander Pope, „A little learning is a dangerous thing“ ali, kot se napačno navaja „A little knowledge is a dangerous thing“. Malo učenja/znanja je nevarna stvar!