Sefardski Jevreji skoraj 500 let prisotni v Bosni

SARAJEVO, (Patria) - V prostorih Sveta kongresa bošnjaških intelektualcev je potekala javna tribuna »O jeziku sefardskih Judov«, katere uvodničar je bil prof. David Kamhi, upokojeni profesor Sarajevske univerze.
Generalni sekretar Sveta Emir Zlatar je v vlogi uvodničarja tribune poudaril, da je jezik sefardskih Judov unikatna večstoletna kulturna dediščina Bosne in Hercegovine, ki jo želimo rešiti pred pozabo.

Jezik naših bosanskih Judov Sefardov je eden od pečatov multikulturnosti bosanske zgodovine, ki je na žalost na poti izginotja. Bošnjaki imajo zgodovinsko obveznost promovirati to dediščino, še posebej v današnjih svetovnih geo-strateških političnih odnosih, ki jim dominirajo negativni stereotipi islamofobije in antisemitizma.

Direktor Inštituta za jezik Univerze v Sarajevu prof.dr. Alen Kalajdžija je poudaril, da gre za jezik, ki predstavlja redkost v svetovnem merilu, in ponudil resurse Inštituta v kontekstu izdelave video posnetkov s prof. Kamhijem, z namenom ohranjanja dejstev in zapisov o jeziku sefardskih Judov v Bosni.

Profesor David Kamhi je v svojem izlaganju poudaril, da je nesporno dejstvo v jezikovnem, pa tudi v socialnem smislu, da španskega jezika Judje niso takoj sprejeli po prihodu na Iberski polotok z Arabci v 7. in 8. stoletju. Semiti – Judje in Arabci so dolgo obdržali svoje jezike (hebrejščina in arabščina). V 11. in 12. stoletju se je začel resničen proces asimilacije s španskim jezikom, vrhunec tega pa se je zgodil v 13., 14. in celo v začetku 15. stoletja. Takrat se je oblikovanje španskega jezika počasi zaključevalo, nekatere jezikovne spremembe pa so se še naprej nadaljevale. Kot je znano, so Sefardi po izgonu, ne glede na narečne razlike, ohranili takratni govoreči predklasični španski jezik.

Sefardi so relativno hitro, po izgonu, prišli iz Španije v Sarajevo, vendar ne neposredno kot v pristanišča Osmanskega cesarstva (Carigrad in Solun). Obstajajo podatki, da so se v Sarajevu pojavili že pred letom 1520, po nekaterih pa šele kasneje, kar v bistvu ni toliko pomembno. Veliko pomembneje je, da so s svojim jezikom prinesli tudi ogromno kulturno dediščino, ki se je oblikovala skozi stoletja. Ta kultura je poleg judovske dimenzije bila del trikulture (judovsko-arabska-krščanska) od 13. do 16. stoletja (El siglo del oro) – »zlata doba«. Jezik, ki je pripadal tej kulturi, so Sefardi obogatili z besedami narodov drugih kultur držav, v katere so prihajali. Med filologi, ki se ukvarjajo s španščino in jeziki, ki iz nje izhajajo, v regiji in svetu, vlada precejšnja zmeda glede poimenovanja jezika sefardskih Judov. Vemo, da v tem smislu obstaja več imen ali različic istih; džiđo, džudio, žudio, džudezmo, espanol, španol, judeo-espanol, džudeo-espanjol, ladino ter haketija (hakitija). Španjol, žudio, džudio ali džiđo (đigio) so poimenovanja, ki so jih uporabljali bosanski Sefardi. Ti termini so se pri nas v Bosni poistovetili s pridevnikom »judovski«.

Danes, po skoraj 500 letih prisotnosti Sefardov v Bosni, se sefardski jezik govori le še v dveh družinah v Sarajevu. Vsekakor bi morala vsaka katedra za španski jezik v regiji, še posebej pa v Sarajevu, preučevati jezik sefardskih Judov, saj je kultura bosanskih Sefardov integralni del kulture in dediščine ne le narodov Bosne in Hercegovine, ampak tudi veliko širše.